Secondary abstract: |
Ustavno pravo kot temeljna pravna veja znotraj ene države je imelo vedno prevladujoče nacionalne značilnosti. Nacionalne ustavne določbe so bile rezultat večkratnih zgodovinskih, političnih, gospodarskih in drugih pomembnih sil, ki so se uresničile znotraj ene države. Na podlagi načela nacionalne suverenosti so bile države izključno odgovorne za uresničevanje družbene, gospodarske in politične realnosti na svojem ozemlju ter za uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so neodtujljivi del ustavnopravne ureditve. Vse razkrite grozote Druge svetovne vojne so pokazale da sodobne države ne morejo in ne smejo biti izključno odgovorne za varovanje in uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Namesto tega mora mednarodna skupnost kot enota zagotoviti pravne mehanizme, ki lahko zagotovijo uresničevanje določenih minimalnih standardov človekovih pravic po vsem svetu. Eden od takih sodobnih mehanizmov je (Evropska) Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli, ki je najpomembnejši mednarodni sporazum, namenjen varstvu in uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Konvencija je bila podpisana v Rimu leta 1950 in iz „samo še enega“ mednarodnega sporazuma o varstvu človekovih pravic izhaja iz enega najpomembnejših pravnih virov prava človekovih pravic v sodobnem času. Vplivi Konvencije na nacionalne pravne rede držav članic Sveta Evrope so brez primere in Konvencija je običajno pripisana kot Ustava za Evropo ali pak vrh evropske ustavne arhitekture. Takšno stališče Konvencija temelji na postopkovnih določbah Konvencije, v katerih je nadnacionalno in neodvisno Evropsko sodišče za človekove pravice na podlagi avtonomne razlage Konvencije in individualne vloge v skladu s čl. 34 Konvencije zagotavlja uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih zagotavlja Konvencija. Na drugi strani pa so države pogodbenice (države članice Sveta Evrope) v skladu z določbo čl. 46 Konvencije morajo sprejeti vse ukrepe, da bi v celoti in pravilno izvedli vse pravnomočne sodbe Evropskega sodišča. Takšna organizacija sodobnega evropskega (regionalnega) okvira človekovih pravic ima pomemben vpliv v okviru ustavnega prava. Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih varujejo določbe Konvencije, so hkrati bistveno in slovnično podobne (usklajene) s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki so zagotovljene z nacionalnimi ustavnimi določbami držav pogodbenic. To dejstvo kaže na ugotovitev, da v državah članicah Sveta Evrope obstajajo nacionalni, pa tudi nadnacionalni pravni okvir za varstvo človekovih pravic. Ta nadnacionalni pravni okvir je postavljen na Evropsko sodišče, ki je v svoji praksi sprejelo evolutivno interpretacijo sodobnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Z odločitvijo Evropskega sodišča, da je v določeni zadevi prišlo do kršitve posamezne določbe Konvencije in s popolno izvršitvijo pravnomočne sodbe Evropskega sodišča, ustavno pravo tožene države prevzame določen in precej obsežen kontekst. Po drugi strani pa Evropsko sodišče s svojo funkcijo postane institucionalna povezava, ki povezuje nacionalne ustavne ureditve držav pogodbenic na eni kvalitativno višji (nadnacionalni) ravni, ki daje vložke za razvoj sodobnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede na to, da je varovanje in uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin neločljiv del sodobne ustavnopravne ureditve in da sta Evropsko sodišče in Konvencija bistveno namenjeni varovanju in uresničevanju istih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so prav tako zaščitene na nacionalni ustavni ravni bo ta disertacija ocenila, ali je sodobno ustavno pravo mogoče oblikovati transnacionalno na podlagi sodnega aktivizma Evropskega sodišča in evolutivne razlage Konvencije. Z drugimi besedami, ta disertacija bo ocenila, ali je mogoče sodobno ustavno pravo de-nacionalizirati na podlagi aktivizma enega nadnacionalnega sodišča. Z metodološkega vidika bo ta naloga izpolnjena z analizo zakonodajnih in sodnih prilagoditev, ki so bile izvedene v postopku izvrševanja pravnomočnih sodb Sodišča v posameznih primerih. Ustrezne zakonodajne in sodne prilagoditve po sodbi Evropskega sodišča kažejo, da se nacionalni pravni redi spreminjajo in postajajo vse bolj podobni v skladu s sodnim aktivizmom Evropskega sodišča v okviru varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so neločljiv del sodobno ustavnopravno ureditev. In če združimo vse vplive aktivizma Evropskega sodišča v linijo zaščite človekovih pravic in temeljnih svoboščin v nacionalnih pravnih redih pogodbenih držav, lahko teoretično zgradimo nov koncept v sodobnem ustavnem pravu, to je partikularno ustavno pravo. |