Internments after the First World War

ǂthe ǂcase of women in the Northern Adriatic, 1918-1920

Abstract

In November 1918, at the end of World War I, the new Italian authorities arrested several persons in the territory of Venezia Giulia, Rijeka (Fiume) and some parts of Dalmatia and interned some of them in the interior of Italy. A detailed examination of many documents and lists that are kept in Roman and Trieste archives reveal that around 850 civilians were interned, including women. Internments after the First World War in the Slovenian/Croatian-Italian contact area have still not received in-depth analysis; however, even less is known about the internment of women.

Keywords

zgodovina 20. st.;prva svetovna vojna;internacije;nasilje;ženske;tranzicija;Italija;zgornji Jadran;ne zaključna dela;

Data

Language:	English
Year of publishing:	2018
Typology:	1.01 - Original Scientific Article
Organization:	UM FF - Faculty of Arts
UDC:	94(450.3+497.57+497.47)"1918/1920"
COBISS:	24359688
ISSN:	1318-0185
Views:	556
Downloads:	145
Average score:	0 (0 votes)
Metadata:

Other data

Secondary language:	Italian
Secondary title:	Internamenti dopo la Prima Guerra Mondiale. Il caso delle donne nell’Alto Adriatico, 1918–1920
Secondary abstract:	Nel novembre del 1918, alla fine della Prima Guerra Mondiale, le nuove autorità italiane arrestarono diverse persone nel territorio della Venezia Giulia, a Fiume (Rijeka) ed in alcune parti della Dalmazia e ne internarono alcune nell’entroterra italiano. L’esame dettagliato di molti documetni ed elenchi che sono conservati negli archivi di Roma e Trieste rivelano che furono internati circa 850 civili, incluse donne. Gli internamenti dopo la Prima Guerra Mondiale nell’area di confine tra Slovenia, Croazia ed Italia non sono stati ancora analizzati in maniera puntuale, ed ancor meno si conosce riguardo agli internamenti di donne.
Secondary keywords:	Ženske;Delovna taborišča;Jadransko morje (regija);1918-1920;
Type (COBISS):	Article
Source comment:	Avtorjeva afiliacija: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta. Naslov v slovenskem jeziku: Internacije po prvi svetovni vojni. Primer žensk Zgornjega Jadrana, 1918–1920. Povzetek v slovenskem jeziku: Novembra 1918, po koncu prve svetovne vojne, je na območju Zgornjega Jadrana (v Julijski krajini, na Reki in delu Dalmacije) italijanska stran – kot nova zasedbena oblast – aretirala več oseb in nekatere internirala v notranjost italijanske države. Podrobna analiza številnih dokumentov in seznamov, ki so shranjeni v osrednjem arhivu v Rimu (Archivio Centrale dello Stato) in tržaškem delu državnega arhiva (Archivio di Stato di Trieste), je pokazala, da je bilo iz omenjenega območja internirah kakih 850 civilnih oseb, čeprav so se v tedanjem času in se tudi v nekaterih sodobnih delih pojavljajo precej nižje, a hkrati različne številke. Pregled virov med drugim pokaže, da so bile med interniranimi osebami tudi ženske. Če na splošno o internacijah po prvi svetovni vojni na slovensko/hrvaško-italijanskem stičnem območju še zmerom nimamo neke poglobljenebanalize, ostaja tematika interniranih žensk še manj raziskana. Avtor je ugotovil, da soboblasti večino interniranih žensk obtoževale, da so projugoslovansko usmerjene oziroma da so izvajale projugoslovansko propagando in da so se aktivno vključevale v druge protiitalijanske aktivnosti. Največ takih “subverzivnih” žensk je spadalo v kategorijo učiteljic. Izkazalo se je tudi, da so bile repatriacije precej komplicirane in so se v nekaterih primerih močno zavlekle. Lokalne uprave so na primer odgovornost prenašale na druge, med raznimi resorji pa je obenem vladala zmeda in birokracija je očitno imela svojo težo pri zavlačevanju izpustitev. Hkrati beležimo nekaj primerov slabe organiziranosti oblasti: zapisovalcem so na primer slovenski in hrvaški (in nekateri drugi) priimki povzročali težave; večkrat so jih zgrešeno zapisovali in je zaradi tega prihajalo tudi do nesporazumov in zavlačevanj. Pravzaprav ni bilo razlik v ravnanju do interniranih – ne glede na to, ali so to bili moški ali ženske. Prava razlika je bila le v kvantifikaciji: izmed kakih 850 interniranih civilistov je bilo žensk približno “le” 35/45. Številke niso povsem točne, ker je del seznamov slabo čitljiv in dopuščamo možnost podvojitve priimkov in imen. Kakor koli že, internacije so posredni pokazatelj razmer izpred 100 let, ko so bile na območju Zgornjega Jadrana – v prvi fazi problematične in travmatične tranzicije ob koncu prve svetovne vojne – tudi ženske, čeprav v manjšem številu, polnopravno vključene v dinamike političnih in nacionalnih sporov. Na tak ali drugačen način so bile angažirane oziroma niso bile pasivne in tudi v tem je slika zelo podobna glede na internirane moške. Z drugimi besedami: njihove razmere – žensk – moramo, vsaj v okviru naslovne tematike, preučevati ravno tako kot razmere moških.
Pages:	str. 1017-1040
Volume:	ǂLetn. ǂ26
Issue:	ǂšt. ǂ4
Chronology:	2018
DOI:	10.19233/AH.2018.42
ID:	11922581