diplomsko delo
Lien Ličen (Author), Zlatko Dežman (Mentor)

Abstract

DNK v kazenskem postopku velja kot eden najtrdnejših dokazov zoper obdolžence in dokazuje njihovo prisotnost na kraju dejanja. Vendar je kljub temu potrebno pri tem imeti v mislih, da sam DNK ne pomeni dokaza, da je obdolženi oziroma osumljeni storil kaznivo dejanje, temveč dokazuje zgolj njegovo prisotnost na kraju ali stik s predmeti, ki so bili najdeni. Preiskovalcem pomeni torej zgolj pomoč, da s pomočjo drugih preiskovalnih metod obdolžencu dokažejo krivdo. Začetki uporabe DNK v kazenskem postopku sodijo v 80. leta prejšnjega stoletja in z razvojem tehnologije se je razvila tudi zanesljivost dokaznega postopka. DNK sodi med tako imenovane biološke sledi, zaradi česar je v pravni regulativi podvržen strogim merilom, saj njegova uporaba pomeni enega največjih posegov v osebno integriteto in zasebnost ljudi. Z razvojem tehnologije in preiskovalnih metod ter povečevanjem varnostnih tveganj se je povečala tudi potreba po pravni ureditvi področja uporabe DNK metodologije. Pravna stroka mora tako pri urejanju tega področja iskati optimalno ravnovesje med interesom javnosti pri zagotavljanju splošne varnosti in kaznovanju storilcev kaznivih dejanj na eni strani ter varstvom zasebnosti in človekove integritete na drugi strani. Diplomska naloga se poleg pravne ureditve v Sloveniji in sodne prakse, ukvarja tudi z analizo mednarodno pravnega vidika, ki je vse bolj pomembna v luči globalizacije varnostnih vprašanj in preiskovanja mednarodnega kriminala

Keywords

DNK;biološke sledi;kazensko pravo;dokazni postopek;forenzične preiskave;

Data

Language: Slovenian
Year of publishing:
Typology: 2.11 - Undergraduate Thesis
Organization: EVRO-PF - European Faculty of Law, Nova Gorica
Publisher: [L. Ličen]
UDC: 343.2/.7(043.2)
COBISS: 70151171 Link will open in a new window
Views: 5
Downloads: 1
Average score: 0 (0 votes)
Metadata: JSON JSON-RDF JSON-LD TURTLE N-TRIPLES XML RDFA MICRODATA DC-XML DC-RDF RDF

Other data

Secondary language: English
Secondary abstract: DNA in criminal procedure theory has the acpect as one of the most reliable evidenc against suspetcs and is an evidence that connects a person to the crime scene. Alghtough, we must be aware, that DNA material does not prove that a peson commited a crime, but proves that that the suspect has been on the crime scene or that he was in contact with evidence exhibits that were found by the investigators. To prove commiting a crime to a suspect beyond any reasonable doubt, investigators can use DNA evidence together with other investigating methods. DNA analysis has been in use since the 1980's and with the development of the DNA technology, increased also the accuracy of DNA evidnce material. As DNA is classifeid as biological evidence, it is subject to strict criteria in legal aspects, because its use represents one of the most tough interferences in the integrity and privacy of a human beeing. Development of technologoy through the years, together with increased security issues, called for legal regulantion of DNA methodology. The legal system is therefore forced to balance between public interes tof safety on one side, and the privacy of indiviuals on the other. This thesis on one side adresses the legal regulation of DNA metodology in Slovenia, together with judical practise of its courts, but on the other it screens also the internatonal legal regulation. This aspect is very important because of crime globalization that countries witness in last decades
Type (COBISS): Final reflection paper
Thesis comment: Evropska pravna fak.
Source comment: Dipl. delo 1. stopnje bolonjskega študija; Nasl. z nasl. zaslona; Opis vira z dne 13. 7. 2021;
Pages: 44 str.
ID: 13153711
Recommended works:
, diplomsko delo
, diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko delo