Secondary abstract: |
Pričujoče diplomsko delo obravnava visoko problematično področje mednarodnega javnega prava, kjer v enem dejanskem stanju kolizira med seboj več mednarodnopravnih načel, humanitarnih pravnih pravil, mednarodnih političnih interesov ter humanitarna zavest. Gre za primere masovnega kršenja človekovih pravic civilnega prebivalstva v državljanjskih vojnah, ki izključuje mednarodni element že po sami naravi in tako zmanjšuje možnost mednarodnega varovanja. Brezvoljnost mednarodne skupnosti in neuveljavljanje mednarodnega prava sta in še vedno dopuščata, da se v neposredni bližini ‘razvitega sveta’ odvija človeško trpljenje nepredstavljivih razsežnosti.
Pravila obnašanja znotraj mednarodne skupnosti narekuje sistem mednarodnega javnega prava, ki v prvi vrsti služi doseganju ciljev držav. Do vključitve mednarodnih organizacij z supranacionalnimi pooblastili so se pravna pravila tako ustvarjala izključno po volji le-teh, kasneje pa se je mednarodno pravo pričelo ustvarjati z globalnim konsenzom, ki je države spodbudil k sklepanju pogodb z humanitarno vsebino. To dejstvo privede do spoznanja, da v sferi mednarodnega prava ni prisotnega centraliziranega telesa z zakonodajnimi pooblastili in je zato določitev obvezujočih pravil težja, vendar pa je humanitarna pravila z kogentno naravo kljub temu mogoče odkriti in sicer glede na vir, iz katerega izhaja. Določitev narave vira tako omogoča določitev tistih humanitarnih pravnih pravil, ki jih morajo mednarodni subjekti spoštovati v vseh okoliščinah. Uveljavljanje takšnega ravnanja znotraj ozemeljske celovitosti države še dandanes žal predstavlja točko, kjer se dve medsebojno nasprotujoči, a hierarhično ekvivalentni načeli mednarodnega prava srečujeta, kar v mnogih primerih privede do situacije, kjer masovne kršitve mednarodnih humanitarnih pravil znotraj ene suverene države ostajajo nesankcionirane . To sta načeli državne suverenosti in načelo spoštovanja človekovih pravic, ki skupno tvorita politiko prioritetne odgovornosti za skrb človekovih pravic s strani države. Posledice rezultata tega mednarodnega kompromisa je v največji meri moč opaziti v primerih državljanske vojne oziroma notranjedržavnega konflikta, ko zaščita civilnega prebivalstva pred nehumanitarnim obravnavanjem ostaja v celoti odvisna od diskrecije skupin vpletenih v oboroženi konflikt.
Za določitev obvezujočih humanitarnih pravil, ki so jih stranke v oboroženem notranjedržavnem konfliktu prisilne izvajati, je potrebno torej najprej določiti pravne vire. V prvo skupino sodijo viri, katerih že sama narava povzroča obvezujočo naravo izhajajočih pravil in to so mednarodne pogodbe. V drugo skupino sodijo viri, katerih izhajajoča pravila še čakajo na podelitev te lastnosti in je njihova morebitna kogentnost rezultat prakse ali tako imenovane skupne splošne pravne zavesti o obligatornosti. Ti viri so, po statutu Mednarodnega kazenska sodišča, mednarodno običajno pravo, splošna pravna načela, skupna vsem civiliziranim narodom, sodna praksa ter objave pravnih publicistov. Ta skupina virov, kljub svojim nekaterim pomanjkljivostim, omogoča nujno zapolnitev pravnih praznin, ki jih puščajo mednarodne pogodbe. Predvsem mednarodno običajno pravo je tisti vir mednarodnega javnega prava, iz katerega izhajajo norme, ki akterje prisilijo k določenemu obnašanju kljub temu, da se k temu niso predhodno zavezali. Skupaj z univerzalnimi človekovimi pravicami mednarodnega prava človekovih pravic ustvarjajo temelj mednarodnega pravnega reda za reguliranje obnašanja v notranjedržavnih oboroženih spopadih. Njihovo uveljavljanje v največji meri koristi civilini populaciji.
|