doktorska disertacija
Abstract
Hiperspektralno slikanje je neinvazivna slikovna tehnika, ki se vse bolj uveljavlja na številnih različnih področjih v biomedicini, npr. za diagnosticiranje raka in zgodnje odkrivanje zobnega kariesa, kakor tudi v farmaciji, prehranski industriji, agronomiji, raziskovanju zemeljskega površja in astronomiji. Rezultat hiperspektralnega slikanja je slika vzorca pri različnih valovnih dolžinah, s čimer je na voljo spektralna informacija o vzorcu, kakor tudi njena prostorska porazdelitev ter tako predstavlja združitev spektroskopije in strojnega vida. Za zajem hiperspektralne slike vzorca je potrebno le-tega navadno osvetliti s širokopasovnim svetilom. Odbito ali povratno sipano svetlobo nato prednja zbiralna leča usmeri na disperzijski element, po prehodu katerega se ponovno zbere in pošlje na svetlobno tipalo. Lastnosti disperzijskega elementa in prednje leče v kombinaciji z neporavnanostjo osi optičnih gradnikov povzročijo spremenljiva geometrijska popačenja in megljenje v hiperspektralnih slikah, ki lahko močno vplivajo na kakovost zajetih slik. Glede na način zajemanja hiperspektralnih slik delimo hiperspektralne sisteme v štiri skupine: točkovno spektralne, enorazsežno prostorske, dvorazsežno prostorske in trirazsežne. Pri sistemih za točkovno spektralno zajemanje in za enorazsežno prostorsko zajemanje zajamemo celotno hiperspektralno sliko z zaporednim zajemanjem spektrov v eni točki oziroma v eni prostorski razsežnosti. Sistemi za dvorazsežno prostorsko zajemanje omogočajo zajem dvorazsežne slike pri izbrani valovni dolžini, pri čemer nam izgradnjo celotne hiperspektralne slike omogoča valovno nastavljivi optični gradnik. Sistemi za trirazsežno zajemanje pa omogočajo hkraten zajem prostorske kakor tudi spektralne informacije.
Matematično lahko zajem hiperspektralne slike opišemo kot konvolucijo med nepopačeno sliko vzorca ter prenosno funkcijo hiperspektralnega sistema. Natančna ocena prenosne funkcije nam omogoča, da z dekonvolucijo iz zajete slike vzorca izločimo vpliv prenosne funkcije hiperspektralnega sistema. Iz teorije spremenljivih linearnih sistemov vemo, da lahko prenosno funkcijo sistema določimo z opazovanjem odziva sistema na ustrezne testne signale v vseh stanjih sistema. V doktorski disertaciji bomo predstavili postopke, ki omogočajo uporabniku hiperspektralnega sistema njegovo enostavno in hitro karakterizacijo. Rezultati karakterizacije se nato lahko uporabijo v postopku obnove slik z dekonvolucijo za zmanjšanje geometrijskih popačenj in megljenja v zajetih hiperspektralnih slikah.
Pomembnost karakterizacije hiperspektralnih sistemov je bila prepoznana na področju daljinskega zaznavanja, kjer je bilo v zadnjih letih objavljenih več raziskav, vendar pa nobena od njih ne uporabi rezultatov karakterizacije za hkratno zmanjšanje geometrijskih popačenj in megljenja kot posledice popačenj hiperspektralnih sistemov. Poleg tega so omenjene raziskave obravnavale karakterizacijo hiperspektralnih sistemov za daljinsko zaznavanje, pri katerih je fokusna ravnina nastavljena na neskončno oddaljenost, kar pa navadno ne drži za laboratorijske hiperspektralne sisteme. Večina postopkov za karakterizacijo le-teh obravnava le sivinsko kalibracijo, ki nam omogoča izločitev vpliva svetila in občutljivosti svetlobnega tipala, ne pa tudi vpliva preostalih optičnih gradnikov, ki v zajete slike vnašajo geometrijska popačenja in megljenje.
V prvem delu doktorske disertacije obravnavamo razvoj celovitega postopka za obnovo hiperspektralnih slik, zajetih s sistemom za enorazsežno prostorsko zajemanje, pri čemer nadgradimo obstoječe postopke za karakterizacijo in jih razširimo v smislu uporabe rezultatov v dekonvoluciji. V drugem delu pa predlagamo in ovrednotimo kalibracijski objekt, ki nam omogoča enostavno neposredno meritev trirazsežne prenosne funkcije hiperspektralnih sistemov.
Keywords
karakterizacija;dekonvolucija;kalibracija;hiperspektralni sistemi;enorazsežno prostorsko zajemanje;disertacije;
Data
Language: |
Slovenian |
Year of publishing: |
2016 |
Typology: |
2.08 - Doctoral Dissertation |
Organization: |
UL FE - Faculty of Electrical Engineering |
Publisher: |
[J. Jemec] |
UDC: |
004.93:543.42(043.3) |
COBISS: |
11593812
|
Views: |
1425 |
Downloads: |
479 |
Average score: |
0 (0 votes) |
Metadata: |
|
Other data
Secondary language: |
English |
Secondary title: |
RESPONSE FUNCTION CHARACTERIZATION AND DECONVOLUTION IN HYPERSPECTRAL IMAGING |
Secondary abstract: |
Hyperspectral imaging is an emerging non-invasive modality that has shown great potential in numerous biomedical applications such as cancer diagnosis, burn depth assessment, and early caries detection, as well as in other fields including pharmacy, food industry, agriculture, remote sensing and astronomy. Hyperspectral imaging systems produce a stack of images acquired at many different wavelengths that provide information about the spectral content of the object and its spatial distribution. Acquisition of hyperspectral images typically involves illumination of the observed object by a broadband light source. The diffused or transmitted light is collected by the front lens and directed onto a dispersive element from where it is refocused onto the detector array. Properties of the dispersive element, front lens and misalignments of the optical elements contribute to positionally variant displacements and blur that can significantly degrade the overall quality of the acquired images. In general, hyperspectral images can be acquired in four different ways: whiskbroom, pushbroom, staring and snapshot configuration. In the case of whiskbroom and pushbroom systems, hyperspectral image is formed by spatially scanning the object in each pixel or line of pixels, respectively. Staring systems conduct a spectral scan of the object, acquiring 2D images at the selected spectral bands. On the other hand, snapshot systems allow simultaneous acquisition of the spatial and spectral information.
The image formation process can be mathematically formulated by convolution of the observed scene with the response function, that models the aberrations introduced by the hyperspectral imaging system. Having an accurate estimate of the response function, deconvolution can invert the image formation process, obtaining an undistorted high-resolution estimate of the observed scene. From the theory of linear systems it is well known that the system can be fully characterized if the response to a standard test function is known in each state of the system. The main goal of this thesis is to provide the users of hyperspectral imaging systems with novel methods and tools to accurately measure and identify the response function that can be employed in subsequent deconvolution-based image restoration, reducing the effects of displacements and blur in the acquired images.
The importance of hyperspectral imaging system characterization is recognized in the field of remote sensing where several studies have been published in recent years. However, it is overlooked that image deconvolution could be used to simultaneously reduce the effect of displacements and blur arising from the optical system. Furthermore, the proposed characterization methods require the lens working distance to be set to infinity, which is rarely the case in laboratory applications of hyperspectral imaging systems. Finally, in most of the laboratory hyperspectral imaging systems merely a flat-field correction is applied to eliminate the effect of illumination non-uniformity and sensor sensitivity, fully neglecting the effects of system optics on the acquired images.
In the first part of this thesis, we devise a complete restoration procedure for pushbroom hyperspectral imaging systems, refining the previous work on the characterization of laboratory pushbroom hyperspectral imaging systems in a way that allows efficient deconvolution based image restoration. In the second part of the thesis, we propose and analyze a novel calibration target that offers a simple solution for direct and highly accurate 3D response function measurements of diffraction limited hyperspectral imaging systems. |
Secondary keywords: |
Hiperspektralno slikanje;Disertacije; |
Type (COBISS): |
Doctoral dissertation |
Study programme: |
1000319 |
Embargo end date (OpenAIRE): |
1970-01-01 |
Thesis comment: |
Univ. v Ljubljani, Fak. za elektrotehniko |
Pages: |
XVII, 98 str. |
ID: |
9174639 |