Secondary abstract: |
Izhodišča Čezmerno uživanje alkohola prične spreminjati strukturo transferina v transferin z zmanjšanim deležem ogljikohidratov (CDT). Od vseh znanih laboratorijskih označevalcev je edino CDT specifičen, noben pa ni dovolj občutljiv za dokazovanje odvisnosti od alkohola. Metode V raziskavi smo hotelipotrditi odvisnost od alkohola s pomočjo vprašalnikov in laboratorijskihoznačevalcev, s posebnim poudarkom na CDT. Rezultati Vključenihje bilo 68 (92,6% moških, 7,4% žensk) krvodajalcev in ambulantnih kontrolnih oseb ter 186 (89,2% moških, 10,8% žensk), bolnišnično zdravljenih zaradi odvisnosti od alkohola. Prvim smo označevalce določili enkrat, drugim ob sprejemu v bolnišnico, po 14 in po 42 dneh. Odvisni od alkohola so imeli statistično značilno zvišane vrednosti CDT, glutamat dehidrogenaze (GLDH), aspartat-aminotransferaze (AST), alanin-aminotransferaze (ALT), gama-glutamil transferaze (GGT), povprečnega volumna eritrocitov (MCV) in znižane vrednosti sečnine. Najbolj zanesljiv je bil CDT z visokima specifičnostjo (91,2%) in občutljivostjo (81,4%). Površina pod krivuljo ROC je bila izjemna z 99,9%. Statistično značilna je bila tudi kinetika normalizacije CDT, AST, ALT, GGT, MCV in kreatinina po 14 dneh ter CDT, AST, GGT, MCV in kreatinina po 42 dneh abstinence. Potek normalizacije vrednosti CDT smo ocenili kot klinično najuporabnejši. Diagnostično najpomembnejša je bila kombinacija CDT, MCV in AST. Pomen GGT je bil nižji od naših pričakovanj. Zaključki V naši populaciji je CDT, v primerjavi z ostalimi, najbolj specifičen označevalec z visoko občutljivostjo. Kot samostojen označevalec ali kot presejalni test odvisnosti od alkohola pa ni dovolj zanesljiv. Njegova uporabnost je ključna v diagnostiki, kontroli abstinence in izvedenstvu, vendar le v kombinaciji z ostalimi laboratorijskimi označevalci. |