jezikovno-literarna analiza
Sanja Berend (Avtor), Mojca Smolej (Mentor)

Povzetek

Govorjeni jezik je najpogosteje uporabljana oblika sporazumevanja in kot takšen je prisoten vse od začetka človeštva, kljub temu pa so razprave o njem bistveno redkejše od tistih o pisnem jeziku, ki je pri nas kodificiran v slovnici vse od leta 1584 naprej. Njegovo preučevanje je bolj kompleksno kakor preučevanje pisnega jezika, saj je pri nastanku govorjenega besedila bistvenega pomena subjekt, ki ga tvori v vlogi govorca. V zadnjih desetletjih postaja vedno pogosteje predmet številnih raziskav tudi pri nas, kar je spodbudil predvsem razvoj tehnologij, ki nam omogočajo njegovo natančno preučevanje. Tako je ţe nekaj časa znano, da so prvine spontano govorjenega jezika v literaturi dolgo prisotne, kar pomeni, da sta si govorjeni in literarni jezik podobna ter se nemalokrat celo prekrivata, čeprav o tem razpravlja bolj malo teoretikov. Bistveno novejše pa je spoznanje o njuni povezanosti kar zadeva besedilne vrste, ki so tradicionalno še vedno bolj umeščene na področje literarne teorije. Torej se je do sedaj o njih povečini govorilo le v pisnem jeziku, pričujoča naloga pa skuša na podlagi posnetih avtentičnih spontano govorjenih besedil dokazati, da je tudi narativnim govorjenim besedilom moţno določiti besedilno vrsto oz. da v spontanem govoru vsakodnevno uporabljamo posamezne besedilne vrste, za katere se zdi, da so sicer tipičnoliterarne, vendar se tega pogosto ne zavedamo.

Ključne besede

slovenščina;govorjeni jezik;spontani govor;literarni jezik;govorec;besedilne vrste;bolonjski magisteriji;

Podatki

Jezik: Slovenski jezik
Leto izida:
Tipologija: 2.09 - Magistrsko delo
Organizacija: UL FF - Filozofska fakulteta
Založnik: [S. Berend]
UDK: 811.163.6'271'276
COBISS: 58330978 Povezava se bo odprla v novem oknu
Št. ogledov: 1982
Št. prenosov: 752
Ocena: 0 (0 glasov)
Metapodatki: JSON JSON-RDF JSON-LD TURTLE N-TRIPLES XML RDFA MICRODATA DC-XML DC-RDF RDF

Ostali podatki

Sekundarni jezik: Angleški jezik
Sekundarni povzetek: Spoken language is the most used form of communication and as such is present from the beginning of mankind. In spite of this, the discussions about it are a lot less common than those of the written language, which is codified in our grammar ever since 1584. Its study is more complex than the study of written language, because at the birth of the spoken text the subject, which creates the text in the role of the speaker, is of key importance. In the last decade it became a more common subject of many scientific papers even in our society, especially due to technology development, which also enabled the precise study of spoken language. Therefore, it is already known for some time that the elements of spontaneously spoken language are present for quite a long time in literature, which means that the spoken and written language are similar and not so rarely even overlap, although only few theorists discuss about it. A more recent information is their connection with regard to literary forms which are traditionally still more classified within the area of literary theory. Thus, so far, we spoke of them mainly in written language, and in this paper I am trying to prove - based on recorded authentic spontaneously spoken texts - that the narrative and spoken texts can be attributed to literary forms, i.e. that in the spontaneous everyday speech we use some literary forms that are otherwise typically also literary, but we are not aware of that.
Vrsta dela (COBISS): Magistrsko delo/naloga
Komentar na gradivo: Univ. v Ljubljani, Filozofska fak., Oddelek za slovenistiko
Strani: 215 str.
ID: 10914852