Povzetek

The article addresses changes occurring in education in the Julian March after November 1918. Based on the press and archival materials, it provides an analysis of the school authorities’ policy and the response of Slovene and Croatian teachers to a gradual closing of minority schools, with special attention to the position and operation of Slovene women teachers and their attitude towards the woman question. Attempting to adjust to the new circumstances and to defy Italianization, the Slovene minority school system introduced new forms of self-organization and intensive political activities. It was particularly Slovene women teachers who intensified their professional and public operation in the transition period also because the post-war period was favourably disposed towards young teachers. Being cut away from Ljubljana, the cultural and political centre, and aversion to the new state and its nationalist politics contributed to the susceptibility to radical trains of thought, also in terms of the woman question.

Ključne besede

teachers;Julian March;transitions;women question;antifascism;

Podatki

Jezik: Angleški jezik
Leto izida:
Tipologija: 1.01 - Izvirni znanstveni članek
Organizacija: UL FF - Filozofska fakulteta
UDK: 93/94:37.011.3-051(450.36)"1918/1926"
COBISS: 92195331 Povezava se bo odprla v novem oknu
ISSN: 1318-0185
Št. ogledov: 151
Št. prenosov: 21
Ocena: 0 (0 glasov)
Metapodatki: JSON JSON-RDF JSON-LD TURTLE N-TRIPLES XML RDFA MICRODATA DC-XML DC-RDF RDF

Ostali podatki

Sekundarni jezik: Slovenski jezik
Sekundarni naslov: Učiteljice v vrtincu povojnih sprememb v Julijski krajini (1918-1926)
Sekundarni povzetek: Članek obravnava spremembe, ki so se dogajale na področju šolstva v Julijski krajini, odnos novih političnih oblasti do šolstva in učnega kadra glede na spol. Na osnovi tiska in arhivskega gradiva analizira politiko italijanskih šolskih oblasti in odzivanje slovenskega in hrvaškega učiteljstva na postopno zapiranje manjšinskih šol, s posebno pozornostjo na položaj in delovanje slovenskih učiteljic in njihov odnos do ženskega vprašanja. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje so ženske prevzele čedalje pomembnejšo vlogo v šolstvu v številnih evropskih državah. Od 70. let 19. stoletja so se tudi lahko vpisovale na učiteljišča, ki so od 80. let dalje postala prave varilnice izobraženih deklet, še posebej v tistih državah, kjer je osnovno šolstvo postalo obvezno. Dekletom iz vrst srednjega sloja so dajale možnost pridobitve srednje izobrazbe in večkrat tudi poklicne osamosvojitve. V Italiji in Avstro-Ogrski, podobno kot drugod po Evropi, se je učiteljski poklic močno feminiziral zlasti na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Ob koncu prve svetovne vonje je bilo število učiteljic močno v porastu, a njihovo članstvo v stanovskih organizacijah se ni odražalo v večji odločevalni moči. Na področju šolstva v Julijski krajini je bilo tranzicijsko obdobje po letu 1918 zaznamovano z vzpostavitvijo novih šolskih nacionalnih in političnih prioritet. Manjšinsko šolstvo, tako slovensko kot hrvaštvo, v poskusu prilagajanja novim razmeram in kljubovanja, uvaja oblike samoorganizacije in intenzivnega političnega delovanja. Še posebej slovenske učiteljice okrepijo svoje poklicno delovanje in javno delovanje. Povojni čas je tudi zaradi množičnih odhodov slovenskega in hrvaškega srednjega sloja v Kraljevini SHS naklonjen mlajšemu učiteljstvu. Odrezanost od kulturnega in političnega centra, to je Ljubljane, in nenaklonjenost italijanski državi in njeni nacionalistični politiki, je prispevala k iskanju tujih vzorov in dovzetnosti za radikalne miselne tokove, tudi v zvezi z ženskim vprašanjem. Po ukinitvi slovenskih in hrvaških šol in pospešeni fašizacije družbe pa se tudi v slovenskih učiteljskih vrstah zgodi premik od emancipacionističnih teženj h konservatizmu in ovrednotenju tradicionalne vloge žensk, ki je viden v italijanski družbi že na začetku dvajsetih let.
Sekundarne ključne besede: učiteljice;Julijska krajina;tranzicija;žensko vprašanje;antifašizem;
Vrsta dela (COBISS): Članek v reviji
Komentar vira: TITOLO: Insegnanti nel vortice dei cambiamenti del dopoguerra nella Venezia Giulia (1918-1926) / SINTESI: Prendendo in considerazione i dati dei censimenti, i periodici contemporanei, le fonti archivistiche e orali, l’articolo affronta la questione di come lo status e le possibilità di lavoro delle serve (slovene) a Trieste cambiarono dopo la Prima guerra mondiale con il nuovo confine tra l’Italia e il Regno dei Serbi, Croati e Sloveni. Esamina la persistenza e le permutazioni dei loro percorsi migratori e analizza come le domestiche rimaste a lavorare a Trieste dopo la guerra dovettero affrontare il processo di italianizzazione e quali reti organizzative le sostenevano. Inoltre, analizza come le domestiche slovene nate nei luoghi che dopo la guerra rimasero fuori dall’Italia negoziavano la propria cittadinanza. / PAROLE CHIAVE: maestre, Venezia Giulia, transizione, questione femminile, antifascismo
Strani: str. 859-886
Letnik: ǂLetn. ǂ29
Zvezek: ǂšt. ǂ4
Čas izdaje: 2021
DOI: 10.19233/AH.2021.34
ID: 14665250