magistrska naloga
Nina Majcen (Avtor), Saša Prelič (Mentor)

Povzetek

Družbe, ki imajo enotirni sistem, imajo poleg skupščine delničarjev še upravni odbor kot organ vodenja in nadzora, medtem ko imajo družbe z dvotirnim sistemom poleg skupščine še upravo kot organ vodenja in nadzorni svet kot organ nadzora. V svetu in EU prevladuje enotirni sistem upravljanja, ki je značilen za trge z razpršeno strukturo lastništva, dobro razvitim kapitalskim trgom in majhnim vplivom države na upravljanje družb. Delniške družbe z enotirnim sistemom upravljanja v Sloveniji niso pogoste. Za slovenski pravni red je imela velik pomen Uredba o statutu evropske družbe, saj je na podlagi njenih določb Slovenija uvedla in dala možnost družbam, da same izberejo sistem upravljanja, s čimer je enotirni sistem postal enakovreden dvotirnemu. Ključna prednost enotirnega sistema izhaja iz njegove zasnove, da se funkciji vodenja in nazora opravljata v okviru istega organa, to omogoča učinkovitejše upravljanje družbe. Člani odbora se sestajajo pogosteje, neizvršni direktorji so v primerjavi s člani nadzornih svetov bolje informirani o poslovanju družbe, sprejemanje odločitev poteka kot rezultat dialoga in omogoča hitrejše odločanje. Enotirni sistem omogoča delničarjem tudi večjo avtonomijo pri ureditvi razmerij med vodenjem in nadzorom družbe ter pri določanju pristojnosti posameznih organov in jim daje tudi večji vpliv na upravljanje družbe. V enotirnem sistemu namreč delničarji imenujejo in odpokličejo člane upravnega odbora, to v dvotirnem sistemu, kjer člane uprave imenuje nadzorni svet, ni možno. Pri odpoklicu je razlika med sistemoma tudi v tem, da lahko delničarji člane upravnega odbora kadarkoli odpokličejo brez utemeljenega razloga, medtem ko so v dvotirnem sistemu razlogi določeni z zakonom. Poleg tega so v enotirnem sistemu dopustni tudi posegi skupščine delničarjev na področje vodenja poslov, to v dvotirnem sistemu ni dovoljeno. Uprava v dvotirnem sistemu namreč vodi posle samostojno in na lastno odgovornost in razen za posle, za katere je potrebno soglasje nadzornega sveta, in v primeru, če uprava to zahteva, nadzornemu svetu in skupščini ni dovoljeno odločati o vprašanjih vodenja poslov. V enotirnem sistemu pa skupščina lahko daje upravnemu odboru (in izvršnim direktorjem) navodila in omejitve, ki jih morajo le-ti pri opravljanju svojih nalog upoštevati, postavlja pa se vprašanje, kakšen obseg njenega vpliva je dopusten, če ni opredeljen v statutu družbe. Člani nadzornega sveta v dvotirnem sistemu so bolje pozicionirani za izvajanje nadzora, saj so oblikovani v posebnem organu, to jim omogoča, da so neodvisni od uprave. V enotirnem sistemu se zaradi združljivosti funkcije vodenja in nadzora v okviru enega organa pojavlja vprašanje, kdo je pristojen za vodenje poslov in kdo za nadziranje. V praksi se je zaradi težav, povezanih s pomanjkljivim nadzorom v enotirnem sistemu, izoblikovala takšna razmejitev pristojnosti, da izvršni direktorji vodijo posle, neizvršni direktorji pa nadzirajo poslovanje. Zaradi konflikta interesov se vedno bolj poudarja zagotavljanje neodvisnosti neizvršnih direktorjev in ustreznega razmerja med izvršnimi in neizvršnimi direktorji, to delničarjem daje večje zagotovilo za boljši nadzor. V enotirnem sistemu je (bilo) namreč mogoče, da je imela ena oseba široke pristojnosti in veliko moč, če je opravljala funkcijo predsednika upravnega odbora in glavnega izvršnega direktorja hkrati. Nezdružljivost teh funkcij je zdaj določena v kodeksih ali že z zakonodajo. Prav te aktivnosti za odpravo pomanjkljivosti nadzorne funkcije v enotirnem sistemu dejansko pomenijo približevanje enotirnega sistema dvotirnemu sistemu. Ker ima vsak od predstavljenih sistemov svoje prednosti in slabosti je pomembno, da jih delničarji pri izbiri sistema upravljanja poznajo in upoštevajo, da lahko izberejo v danih okoliščinah najbolj ustreznega.

Ključne besede

gospodarsko pravo;korporativno upravljanje;enotirni in dvotirni sistem upravljanja;izvršni in neizvršni direktorji;javne delniške družbe;korporacijsko pravo;uprava;nadzorni svet;vodenje poslov in nadzor;upravni odbor;magistrske naloge;

Podatki

Jezik: Slovenski jezik
Leto izida:
Tipologija: 2.09 - Magistrsko delo
Organizacija: UM PF - Pravna fakulteta
Založnik: [N. Majcen]
UDK: 347.72.036(043.3)
COBISS: 5201451 Povezava se bo odprla v novem oknu
Št. ogledov: 5031
Št. prenosov: 842
Ocena: 0 (0 glasov)
Metapodatki: JSON JSON-RDF JSON-LD TURTLE N-TRIPLES XML RDFA MICRODATA DC-XML DC-RDF RDF

Ostali podatki

Sekundarni jezik: Angleški jezik
Sekundarni naslov: Advantages and Disadvantages of a One-Tier Board Structure
Sekundarni povzetek: There are two main board structure systems: one-tier with shareholders’ meeting and board of directors and two-tier system with management board, supervisory board and general meeting. One-tier system is more common and it has developed in countries with dispersed ownership concentration, well-developed stock markets and small state interference. The main advantage of a one-tier system is that management and control functions are not separated between different bodies, which enables companies to be more efficient. Members of a board have more frequent meetings, non-executives are better informed than members of a supervisory board and decision making process is more "dialogue orientated" and faster. Another advantage is that it gives shareholders more autonomy in regulating management and control and greater powers, because in one-tier system directors are appointed and removed by shareholders’ meetings and not by supervisory boards as in two-tier system. In a one-tier system members of a board can be removed at any time without any reason, while in a two-tier system reasons are determined by law. In one-tier system shareholders are allowed to actively influence the management of the company by giving directions to executive directors and members of the board. In a two-tier system, a management board is responsible for independently managing the company and on its own responsibility, which means that a management board is not bound by instructions of a general meeting or a supervisory board. The main disadvantage of a one-tier system is that there is no clear separation of management and supervision. However, members of a supervisory board in a two-tier system are better placed for performing control and for being more independent. As a result of this deficiency concerning one-tier system, executive directors are currently running companies’ business, while non-executive directors are in charge of supervision of companies’ operations. Independence of non-executives and appropriate combination of executives and non-executives are becoming very important. In one-tier system it is/was possible for one person to have unfettered powers, where the roles of chairman and chief executive director were played by the same individual. This is now regulated either by law or by principle in a code. Strengthening control functions in a one-tier system means a step towards convergence of two systems. Both of the compared management systems have their advantages and disadvantages and it is important for the shareholders to be aware of them in order (where possible) to choose the most appropriate one.
Sekundarne ključne besede: corporate governance;one-tier and two-tier system;board of directors;executive and non-executive officers;public limited company;corporate law;management board;supervisory board;management and control;master thesis;
URN: URN:SI:UM:
Vrsta dela (COBISS): Magistrsko delo
Komentar na gradivo: Univ. v Mariboru, Pravna fak.
Strani: 125 str.
ID: 9156746