Secondary abstract: |
V ospredju magistrskega dela je teorija raznoterih inteligentnosti in njen vpliv na poučevanje in učenje. Cilj dela je, v okviru pouka nemščine v tretjem razredu osnovne šole najti področja, kjer lahko spodbujamo razvoj različnih inteligentnosti; nato predlagati aktivnosti in primerne metode in oblike poučevanja, s katerimi bi te inteligentnosti razvijali. In ne nazadnje kritično obravnavati teorijo raznoterih inteligentnosti in predstavljene aktivnosti. Teorijo raznoterih inteligentnosti je razvil psiholog Howard Gardner, ki se je ukvarjal s pojmom inteligence ter ugotavljal, da splošna inteligenca ne zajema vseh področij delovanja človeka. Po teoriji raznoterih inteligentnosti lahko človek v različnih merah razvija različne inteligentnosti (jezikovno, logično-matematično, prostorsko, glasbeno, telesno gibalno, medosebno, znotrajosebno in naravoslovno inteligentnost). Gardnerjeva teorija je predmet raziskovanja številnih strokovnjakov, vendar je največjega odziva deležna s strani pedagoških vrst. V tem delu so predstavljene tri kritike Gardnerjeve teorije. Prva je kritika psihologa Detlefa H. Rosta, ki teorijo vidi kot sestav že obstoječih teorij, ki je empirično nepreverljiv. Rost opozarja, da več vrst inteligentnosti pomeni tudi to, da se več ljudi lahko označi kot inteligentne. Sledi kritika psihologa Perryja D. Kleina, ki se ukvarja z uporabno psihologijo in izobraževanjem. Sprašuje se, ali kateri dosežek nujno kaže na inteligentnost ali sposobnost. Prav tako dvomi o Gardnerjevem pogledu na samostojno delovanje posameznih inteligentnosti in je mnenja, da te pogosto delujejo skupaj. O šolskem sistemu pa je mnenja, da poznavanje teorije raznoterih inteligenc ni nujno v pomoč učencu, saj so v ospredju sposobnosti in ne znanje, kako se nekaj naučiti. Zadnja je predstavljena Armstrongova kritika. Armstrong se ukvarja predvsem z vplivom teorije raznoterih inteligentnosti na poučevanje in šolski sistem. Tudi on izraža dvome glede pojmovanja inteligentnosti in jih primerja s sposobnostmi, talenti ali nadarjenostjo. Armstrong kljub zavedanju, da solidne raziskave o učinkovitosti Gardnerjeve teorije pri pouku ne obstajajo, še vedno poskuša najti načine in poti, kjer bi učencem s pomočjo teorije raznoterih inteligentnosti lahko pomagal. V praktičnem delu te naloge so predstavljeni didaktični postopki pri zgodnjem učenju nemščine kot tujega jezika. Postopki so analizirani z vidika teorije raznoterih inteligentnosti. Predstavljeni so primeri učnih enot za poučevanje nemščine kot drugega tujega jezika v 3. razredu osnovne šole. Opis poteka dela vsebuje informacije kot umeščenost teme v učni načrt, cilje učne ure, potrebne materiale in potek dela. Predstavljene aktivnosti so raznolike, tako da med njimi lažje najdemo takšne, ki nagovarjajo učence različnih inteligentnosti. Potrjeno je, da se z Gardnerjevo teorijo in njenim vplivom na šolski sistem ukvarja veliko strokovnjakov iz različnih področij. Čeprav do sedaj še ni empirično dokazano, je teorija raznoterih inteligentnosti v pomoč pri pouku. Iz raziskave je razvidno, da se psihologi in pedagogi strinjajo, da imajo ljudje različne sposobnosti, zaradi česar je učence potrebno obravnavati različno in k pouku pristopiti temu primerno. Če ugotovitve Gardnerja in drugih pedagogov tako pomagajo potek pouka prilagoditi učenčevim sposobnostim, potem je to dober razlog za implikacijo teorije v izobraževanju. Če povzamemo, učitelji lahko v Gardnerjevi teoriji najdemo vsebine, ki jih lahko upoštevamo pri načrtovanju pouka oz. te vsebine nam pomagajo osmisliti in strokovno utemeljiti določene pedagoško-didaktične aktivnosti pri zgodnjem pouku tujega jezika nemščine. |