doktorska disertacija
Katja Drnovšek (Author), Tomaž Keresteš (Mentor)

Abstract

Doktorska disertacija obravnava nacionalne, primerjalnopravne, nadnacionalne in čezmejne vidike problematike dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku, ki v Republiki Sloveniji še nima normativne rešitve. Ko so se sodišča v praksi vendarle srečala z vprašanjem uporabe protipravno pridobljenih dokazov, kar je še posebej neizogibno v digitalni dobi, zaznamovani s pospešenim razvojem tehnologije in pojavljanjem vedno širših možnosti pridobivanja dokazov, je Ustavno sodišče RS v odmevni odločbi št. Up-472/02-12 z dne 7. oktobra 2004 vzpostavilo temeljno pravilo za odločanje o dopustnosti dokazov, pridobljenih s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic. Sodiščem je v takšnih primerih naložilo tehtanje pravic vseh vpletenih strank in uporabo načela sorazmernosti, na tej podlagi pa skrbno presojo o pravici, ki ji je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost. Natančnejši kriteriji presoje in odgovori na morebitna druga vprašanja naj bi se vzpostavili skozi nadaljnji razvoj sodne prakse rednih sodišč. Analiza slovenske sodne prakse nasprotno vodi do ugotovitve, da so obrazložitve sodb, ki se nanašajo na dopustnost protipravno pridobljenih dokazov, še 15 let po izdaji odločbe Ustavnega sodišča dokaj arbitrarne, neskladne in nejasne, zaradi česar imajo pri poenotenju sodne prakse zgolj omejeno vlogo. Doktorska disertacija obravnava več perečih težav, med katerimi izstopajo vprašanje ustreznega pomena in vsebine pravice do dokaza kot elementa ustavnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave RS, primernost uveljavljenega metodološkega pristopa k tehtanju človekovih pravic ter izpeljava kriterijev presoje dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov. Sledi tudi razprava o vsebini in vlogi temeljnih načel v slovenskem pravdnem postopku s posebnim poudarkom na diskurzu o načelu materialne resnice ter implikacijah interakcije med temeljnimi načeli za ureditev dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov. Primerjalnopravni del zajema kritično ovrednotenje alternativnih pristopov k reševanju obravnavane problematike, ki so se razvili v zakonodaji, sodni praksi in pravni doktrini nemškega, avstrijskega, anglo-valižanskega in ameriškega pravnega reda, ter možnosti za njihovo aplikacijo v domači zakonodaji. Rezultati primerjalnopravne analize so pokazali, da se tudi tuje ureditve srečujejo s podobnimi težavami in nedorečenimi rešitvami glede uporabe protipravno pridobljenih dokazov kot slovenska ter da zaradi razlik v nacionalnih pravnih redih tujih rešitev ni mogoče nekritično prenesti v domačo zakonodajo. Slednje so kljub temu vredne pozornosti, saj bi lahko ob prilagoditvah, ki upoštevajo nacionalne posebnosti, služile kot vzorec dobrih ali pa tudi slabih praks v nadaljnjem razvoju slovenske ureditve na obravnavanem področju. Republiko Slovenijo kot podpisnico mednarodnih pogodb in članico EU zavezujejo tudi mednarodni in evropski pravni akti, med katerimi sta na področju varstva človekovih pravic najpomembnejši Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Četudi ne vsebujeta izrecnih določb, ki bi od držav članic oziroma podpisnic zahtevali določen način ravnanja s protipravno pridobljenimi dokazi v civilnih postopkih, sta na njuni podlagi tako Evropsko sodišče za človekove pravice kot tudi Sodišče Evropske unije izoblikovala odklonilna stališča glede dopustnosti dokazov, pridobljenih s kršitvijo nekaterih temeljnih pravic (predvsem prepovedi mučenja, pravice do poštenega sojenja, posredno pa tudi pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja). Doktorska disertacija se opredeljuje do tako vzpostavljenih kriterijev dopustnosti dokazov v sodni praksi obeh sodišč, ki so v slovenski sodni praksi prepogosto zanemarjeni oziroma spregledani. Razpravo zaokroža obravnava čezmejnih vidikov uporabljivosti dokazov, pridobljenih v drugih državah članicah EU na podlagi evropskih pravnih aktov, ki urejajo pravosodno sodelovanje pri pridobivanju dokazov.

Keywords

protipravno pridobljeni dokaz;izključitev dokazov;pravica do dokaza;kolizija človekovih pravic;procesna jamstva;materialna resnica;načelo proste presoje dokazov;dokazni standard;čezmejno izvajanje dokazov;

Data

Language: Slovenian
Year of publishing:
Typology: 2.08 - Doctoral Dissertation
Organization: UM PF - Faculty of Law
Publisher: [K. Drnovšek]
UDC: 347.94(043.3)
COBISS: 110735363 Link will open in a new window
Views: 139
Downloads: 60
Average score: 0 (0 votes)
Metadata: JSON JSON-RDF JSON-LD TURTLE N-TRIPLES XML RDFA MICRODATA DC-XML DC-RDF RDF

Other data

Secondary language: English
Secondary title: Admissibility of Illegally Obtained Evidence in Civil Litigation
Secondary abstract: The doctoral dissertation explores the issue of the admissibility of illegally obtained evidence in civil litigation from national, comparative, supranational and cross-border perspectives. No normative solution has yet been established within Slovenian civil legislation to tackle this issue; instead, when the courts unavoidably encountered illegally obtained evidence in practice, especially in the digital era characterised by the rapid development of technology and the increasing accessibility of new means to obtain evidence, solutions had to be developed through case law. In its landmark decision no. Up-472/02-12 of 7 October 2004, the Constitutional Court of the RS established the basic rule for assessing evidence obtained in the violation of constitutionally protected human rights by instructing the courts to apply the principle of proportionality when balancing the rights of both parties and to carefully determine which right should be given priority under the circumstances of a particular case. The case law of regular courts was supposed to provide more detailed criteria and answers to any subsequent questions. However, the analysis of Slovenian case law demonstrated that even after more than 15 years, judicial reasoning regarding the admissibility of illegally obtained evidence remains arbitrary, inconsistent or vague and, consequently, has only a limited value for the unification of case law. The thesis tackles several ensuing issues, especially the proper significance and scope of the right to evidence as part of procedural constitutional guarantees granted under Article 22 of the Constitution, the methodological approach to be used for the balancing of rights, and the criteria for assessing the admissibility of illegally obtained evidence. Furthermore, the dissertation addresses the scope and role of basic principles underlying the Slovenian civil procedure, with a special focus on the principle of material truth and the implications of the interaction between principles for the regulation of the admissibility of evidence. The comparative part includes a critical evaluation of alternative solutions developed through the legislation, case law and legal doctrine in Germany, Austria, England and Wales and the US, as well as the possibilities of their application within the Slovenian legal order. The results support the conclusion that foreign jurisdictions are facing similar problems regarding the use of illegally obtained evidence, and, moreover, that due to differences in national legal orders, foreign solutions should not be transferred into Slovenian legal order without extensive critical consideration. Nevertheless, some could serve as an example of good or even bad practices in further developments of domestic legislation in this area, subject to adjustments considering national particularities. As a signatory to international acts and the EU Member State, the RS is also bound by the European Convention on Human Rights and the Charter of Fundamental Rights of the EU. Although none of them contains explicit provisions that would impose requirements regarding the treatment of illegally obtained evidence in civil proceedings upon the Member States or signatories, both the European Court of Human Rights and the Court of Justice of the EU formed dissenting positions regarding the admissibility of evidence obtained in violation of certain fundamental rights protected by those acts (the prohibition of torture, the right to a fair trial, and, indirectly, the right to respect for private and family life). The dissertation scrutinises the criteria for the admissibility of evidence established in the case law of both courts, which are too often neglected or overlooked in Slovenian case law. The discussion is brought to a close by addressing the cross-border aspects of the use of evidence obtained in other EU Member States under European legal acts governing judicial cooperation in the taking of evidence.
Secondary keywords: Pravdni postopek;Disertacije;Dokazi;
Type (COBISS): Doctoral dissertation
Thesis comment: Univ. v Mariboru, Pravna fak.
Pages: 397 str.
ID: 15222751