Sekundarni povzetek: |
V pričujočem magistrskem delu je preučen analitični in numerični pristop stabilnostne analize izračuna faktorja varnosti nasipa armirane zemljine, kateri je ojačan s pomočjo geomrež. Izračuni so narejeni s pomočjo programske opreme SLIDE, ki temelji na metodi mejnih ravnovesij (deterministični izračun) ter PHASE2, kateri bazira na metodi končnih elementov.
Prvo poglavje magistrskega dela predstavlja uvod. V njem je opisana definicija problema, področje raziskav ter namen.
Drugo poglavje opisuje armirano zemljino. Armirana zemljina je splošen izraz, ki se uporablja za zemljine, katere so ojačane z armaturo, katera zagotavlja natezno trdnost. Ker so armirane zemljine stroškovno ugodne ter učinkovite se njihova uporaba iz leta v leto veča. V poglavju so na kratko predstavljeni geosintetiki, njihove funkcije ter področje uporabe. Ker je primer iz prakse ojačan z geomrežami je poudarek na le-teh. Geomreže so iztisnjen, zvarjen ali spleten geosintetik, katerega glavna naloga je nosilnost v eni, dveh ali pa v treh smereh. Geomreže so sestavljene iz prečnih ter vzdolžnih elementov in vozlišč, ki predstavljajo točko v kateri se sekata elementa.
Tretje poglavje opisuje analitične in numerične metode izračuna stabilnosti pobočja. Oba pristopa sta opisana ter primerjana med seboj. Pri analitičnem pristopu so podrobno opisane najpogosteje uporabljene metode mejnih stanj. Metode se med seboj razlikujejo glede predpostavk lege in naklona normalne in strižne sile ter ravnovesnih pogojev.
Metode mejnih ravnovesij temeljijo na predpostavki normalne in strižne sile, ki delujta v lamelah ter kako so te sile določene oz. predpostavljene. Slabost teh determinističnih metod je ta, da ne upoštevajo odnosa napetost-deformacija in posledično s tem pomikov. Glavna razlika med pristopoma je, da analitične metode temeljijo na ravnotežnih pogojih (vsota vseh sil in/ali momentov je enaka nič), medtem ko numerične metode upoštevajo robne pogoje pobočja ter odnos napetost-deformacija. Za razliko od determinističnih metod, numerična analiza s pomočjo končnih elementov izračuna tudi pomike. Razlika je tudi v tem, kako so ojačitveni elementi npr. sidra ali geomreže upoštevana v analizi. Ena izmed teh razlik je ta, da metode mejnih stanj po celotnem ojačitvenem elementu upoštevajo konstantno silo za razliko od numeričnih, ki izračunajo silo v vsaki točki ojačitvenega elementa, katera je proporcionalna deformaciji le-te.
Stabilnostna analiza, ki je opisana v četrtem poglavju je narejena na praktičnem primeru nasipa iz armirane zemljine ojačane s pomočjo geomrež, kateri se od izvirnega projekta razlikuje samo v tem, da pobočje sestavljajo tri plasti zemljine in ne zgolj ena plast. V tem poglavju so prikazane geometrija nasipa, karakteristike zemljin ter izračun projektne odpornosti geomrež ter trenje in adhezija med zemljino in geomrežo. Opisan je tudi postopek vgradnje geomrež ter začasno varovanje izkopa s samouvrtalnimi pasivnimi sidri IBO ter brizganim betonom. Nasip je ojačan z geomrežami FORTRAC 110/50-20 T katerih projektna natezna trdnost z upoštevanjem vseh redukcijskih faktorjev znaša 39,4 kN/m. Pasivna sidra so dolga 8 m ter vgrajena na medsebojni razdalji 3,5 m. Natezna trdnost posameznega sidra znaša 250 kN.
V nadaljevanju poglavja so v obliki slik prikazani rezultati posameznih izračunov za posamezno stanje in pristop. Stabilnostna analiza je bila narejena za obstoječe stanje, stanje po izkopu z varovanjem ter za končno stanje nasipa iz armiranje zemljine z upoštevanjem prometne obtežbe. Kot dodatek je bilo na koncu raziskano tudi to kaj se zgodi, če v zadnjo fazo dodamo vodo.
Rezultat stabilnostne analize je faktor varnosti večji od 1, kar pomeni da je konstrukcija stabilna.
Zadnje poglavje magistrskega dela predstavlja primerjavo med vrednostmi faktorja varnosti ter obliko porušnice. Razlika med vrednostmi faktorja varnosti med pristopoma je minimalna. |