Kaznovalna odškodnina

(doktorska disertacija)

Maruša Varl (Avtor), Ada Polajnar-Pavčnik (Mentor), Damjan Možina (Član komisije za zagovor)

Povzetek

Kaznovalna odškodnina je eno izmed najbolj spornih institutov civilnega prava. Njeni bistveni značilnosti sta nadkompenzatornost in posebna zavržnost povzročiteljevega ravnanja kot pogoj za njeno določitev. Izhaja iz anglosaksonskega prava, kjer se je najbolj razvila znotraj ameriškega prava, medtem ko ji kontinentalno pravo tradicionalno ni naklonjeno. Predmet raziskovanja tega dela so najprej značilnosti kaznovalne odškodnine v ameriškem pravu ter iz nje izhajajočih spornih vprašanj. Razloge za njen razvoj je iskati v družbenih značilnosti okolja, v katerem se je razvijala. V ameriškem pravnem okolju so k njenemu razvoju pomembno pripomogli zlasti šibkejši sistem socialnega varstva, zaupanje v delovanje trga in tržnih zakonitosti, pomembnost ekonomske analize prava za ureditev odškodninskega prava ter večja pasivnost države pri zagotavljanju uresničevanja pravnih pravil, zaradi česar se od posameznikov zahteva večja aktivnost, za katero je potrebno zagotoviti ustrezne spodbude. Tradicionalno in večinoma tudi v sodobnem pravu je kaznovalna odškodnina institut nepogodbenega odškodninskega prava, vendar so se v zadnjem času pojavila stališča, da je takšno umestitev potrebno preseči in njeno uporabo dopustiti tudi na področju poslovne odškodninske odgovornosti. Temeljni funkciji odškodninskega prava, ki ju uresničuje kaznovalna odškodnina, sta kaznovalna in odvračalna oziroma preventivna funkcija, poleg tega pa uresničuje tudi številne druge funkcije. Primerjalnopravna analiza proučuje elemente kaznovanja v kontinentalnem pravu in v pravu EU. Z vidika kontinentalnega prava je za presojo dopustnosti priznanja tuje sodne odločbe s kaznovalno odškodnino pomembno zlasti dejstvo, da ima ta v nekaterih primerih lahko funkcijo kompenzacije oškodovanca, ki je brez nje ne bi bilo mogoče doseči. Njena opredelilna značilnost je tudi to, da je pogoj njene utemeljenosti posebna zavržnost povzročiteljevega ravnanja, ki zato zasluži kaznovanje. V tem smislu kaznovalna odškodnina odstopa od splošnih pravil odškodninskega prava, kjer stopnja krivde za nastanek odškodninske obveznosti praviloma ni pomembna. Najbolj sporna elementa kaznovalne odškodnine sta njena umestitev v civilno pravo, s čimer je povzročitelju škode odvzeto varstvo, ki ga ponuja kazensko pravo, ter obogatitev oškodovanca, ki takšno odškodnino prejme. Kontinentalno pravo je kaznovalni odškodnini zaradi opisanih razlogov tradicionalno izrazito nenaklonjeno. Kljub temu pa je pri posameznih institutih kontinentalnega prava, zlasti v primerih namernih in dobičkonosnih kršitev osebnostnih pravic, antitrusta in konkurenčnega prava mogoče zaslediti nekatere elemente kaznovalne odškodnine, zlasti njene preventivne funkcije. Prav tako je v pravu EU in sodni praksi Sodišča EU poudarjena učinkovitost civilnih sankcij, s katerimi naj države članice zagotovijo spoštovanje prava EU. Delo proučuje tudi razmerje med kaznovalno odškodnino in civilnopravnim odvzemom protipravno pridobljene koristi. Kadar protipravno pridobljene koristi povzročitelju škode ni mogoče odvzeti s kazensko- ali upravnopravnimi sankcijami, jo je potrebno odvzeti znotraj civilnega prava. Načelu prepovedi okoriščenja na račun drugega je potrebno v tem primeru dati prednost pred prepovedjo obogatitve oškodovanca. Končno delo podaja sklepne ugotovitve in napotke za nadaljnji razvoj in uporabo kaznovalne odškodnine in institutov z elementi kaznovanja v kontinentalnem pravu. Z vidika kontinentalnega prava je bistveno razločevanje med kaznovalno funkcijo kaznovalne odškodnine v ožjem smislu ter drugimi funkcijami, ki jih prav tako uresničuje. Kaznovanje v ožjem smislu retribucije je z vidika kontinentalnega prava nedopustno, medtem ko zagotavljanje odvračalne funkcije, zagotavljanje učinkovitosti prava in odvzem protipravno pridobljene koristi niso. Čeprav to v posameznih primerih lahko pomeni nadkompenzacijo oškodovanca, je potrebno dati prednost uresničevanju zgornjih funkcij pred preprečitvijo obogatitve oškodovanca, saj so te sistemsko pomembnejše in imajo bolj daljnosežne posledice kot obogatitev posameznega oškodovanca. To je potrebno upoštevati tudi v postopku priznanja tuje sodne odločbe, ki vsebuje kaznovalno odškodnino, ki naj jo sodišče prizna v delu, v katerem ne gre za kaznovanje v ožjem smislu retribucije.

Ključne besede

civilno pravo;kazensko pravo;kaznovalna odškodnina;odškodninsko pravo;nekompenzatorne odškodnine;načelo popolne odškodnine;prepoved obogatitve oškodovanca;kaznovalna funkcija odškodninskega prava;odvračalna funkcija odškodninskega prava;odvzem protipravno pridobljene koristi;doktorske disertacije;

Podatki

Jezik:	Slovenski jezik
Leto izida:	2018
Tipologija:	2.08 - Doktorska disertacija
Organizacija:	UL PF - Pravna fakulteta
Založnik:	[M. Varl]
UDK:	347:343(043.3)
COBISS:	16085841
Št. ogledov:	1841
Št. prenosov:	715
Ocena:	0 (0 glasov)
Metapodatki:

Ostali podatki

Sekundarni jezik:	Angleški jezik
Sekundarni naslov:	Punitive Damages
Sekundarni povzetek:	Punitive damages are one of the most controversial issues of modern civil law. Its two characteristic features are that it is overcompensatory and that malice or wanton disregard of the victim's rights need to be shown. It origins in Anglo-Saxon common law, where it developed most within the American law. On the other hand, the continental law’s attitude towards punitive damages is traditionally unfavourable. First, the research in this work focuses on characteristic features of punitive damages and related controversies. The underlying grounds for its development are societal. Feeble social security system, belief in market operation and its laws, the importance of economic analysis of law in the realm of tort law and state’s relative passiveness, requiring higher level of individuals’ engagement all contributed to punitive damages development. Traditionally, punitive damages have developped in the realm of tort law, where they are predominantly being used in contemporary law as well. In the last few decades, the opposite opinions were voiced, stating that this siting should be overcome, so that punitive damages would be available in contract law as well. Punitive damages are primarily aiming at punishment of the defendant and prevention of the future wrongdoing. Additionaly, it is fulfilling several other functions of secondary importance. The analysis of comparative law researches punitive damages elements in continental and EU law. From the continental law perspective, in the process of recognition and enforcement of foreign judgments, the compensatory function of punitive damages should be considered. One of punitive damages’ characteristic features is also the requirement of reprehensability of the tortfeasor’s conduct, which deserves to be punished. In this sense, punitive damages represent a deviation from general tort law, where the degree of the tortfeasor’s culpability is generally irrelevant. Punitive damages’ classification inside the private tort law deprives the tortfeasor of the procedural safeguards of criminal law. Furthermore, punitive damages are usually a windfall for the aggrieved party. These two elements are the two utmost controversial features, underlying the continental law’s rejection of punitive damages doctrine. Nevertheless, continental law does sometimes allow damages, exceeding the compensatory damages, mostly in order to prevent future deliberate profitable wrongdoing. In this sense, elements of punitive damages can be found in areas of antitrust, competition and personal rights law. EU legislation and European Union Court jurisprudence both emhasize the importance of effective means to ensure compliance with EU law. Furthermore, the work focuses on the relation between punitive damages and the disgorgement of wrongfully gained profits in private law. When the public criminal or administrative law cannot ensure the disgorgement of wrongfully gained profits, it should be allowed to take it from the defendant through private law mechanisms. The principle that no one is allowed to make profit by a wrong, done to another, shall in this case be given supremacy over the principle that the aggrived party shall not be enriched by damages payment. Finally, the work concludes by several concluding observations and directions for future development of non-compensatory and punitive elements in continental tort law. The differentiation between retributive punitive function of punitive damages and its other aims is of utmost importance. The retributive punitive function is inadmissable, whereas prevention, disgorgment of illigaly gained profits and the law’s efficiency should be recognized and allowed. Notwithstanding the fact that the implementation of these functions may sometimes lead to overcompensation of the aggrived party, their realization is more important and has far-reaching consequences. This should also be taken into account in the process of recognition and enforcement of foreign judgment, which shall be partially recognized where punitive damages do not in fact aim at retribution.
Sekundarne ključne besede:	punitive damages;non-compensatory damages;full compensation;windfall;retribution;deterrence;disgorgment of illegally gained profits;recognition and enforcement of foreign judgment;
Vrsta dela (COBISS):	Doktorsko delo/naloga
Študijski program:	0
Konec prepovedi (OpenAIRE):	1970-01-01
Komentar na gradivo:	Univ. v Ljubljani, Pravna fak.
Strani:	387 str.
ID:	10920792