Odškodninska odgovornost sodnika za sodniške napake in odgovornost države zanj (primerjalni vidik s hrvaškim pravnim redom)

magistrsko delo

Eva Radanović (Avtor), Vesna Rijavec (Mentor)

Povzetek

Ustava Republike Slovenije v 26. členu določa, da ima "vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja". Gre za ustavno zagotovljeno pravico, ki določa splošno prepoved protipravnega izvrševanja oblasti. Tako M. Bukovec opozarja, da je ureditev odškodninske odgovornosti države zelo kompleksna, in sicer ravno zaradi razpršenosti določb, ki jih najdemo v javnem in zasebnem pravu. V luči instituta odškodninske odgovornosti države me je začelo privlačiti vprašanje odgovornosti le-te za sodniške napake, saj motiti se je človeško ("sodniško"). Tako sem se v magistrski nalogi primarno osredotočila na vprašanje protipravnosti sodnikovega ravnanja v povezavi z vprašanjem odgovornosti (krivde). Vprašanje odškodninske odgovornosti sodnika je po mojem mnenju eno najtežjih vprašanj odškodninskega prava. Razlog za to vidim v temu, da se v primeru odškodninske odgovornosti sodnika znajdemo na "zahtevnem terenu", pravzaprav smo priča koliziji dveh ustavno zagotovljenih pravic. Na eni strani je zaščita pravica do povračila škode po 26. členu URS, na drugi pa zagotavljanje jamstva neodvisnosti sodnikov. Za sodnike odgovarja država, ker so slednji državni organi, saj vse sodnike voli Državni zbor. Izhajajoč iz dikcije 26. člena URS vidimo, da je tudi sodnikovo protipravno ravnanje lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države. Pri zapolnitvi pravnega standarda "protipravno ravnanje" izhajamo iz narave sodnikovega dela. S tem pa imam primarno v mislih neodvisnost opravljanja sodniške funkcije kot bistvene značilnosti sodnikovega dela ter da vsakršna nepravilna ali zmotna uporaba prava v postopku sprejemanja odločitve še ne pomeni protipravnega ravnanja. Potrebno je "nekaj več", kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru posebej potrebno presoditi ali je prišlo do namerne napačne razlage ali neuporabe povsem jasnega določila zakona. Poleg tega je stališče, da vsakršna nepravilna uporaba prava per se pomeni protipravno ravnanje, prestrogo. Vsled povedanega lahko zaključimo, da v primeru sodniških napak - v okviru presojanja protipravnosti sodnikovega ravnanja - ne izhajamo iz splošnega pravila neminem laedere (kot bistvenega elementa), marveč iz narave sodnikovega dela - torej iz pravil sodniške službe. Šele z nedvoumno in jasno kršitvijo slednjih se osnuje podlaga za odškodninski zahtevek, ko torej sodnik namenoma in zavestno krši zakon in odstopi od ustaljene sodne prakse. V pravni teoriji in praksi zasledimo številna nasprotujoča si stališča (dileme) glede pravne narave odgovornosti države, in sicer ali je le-ta za subjektivna ali objektivna. Tako prevladuje stališče - ki je zlasti razvidno iz naše judikature, da je odgovornost države krivdna. Država kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki je povzročena s strani njenih organov. Sodna praksa presoja odškodninsko odgovornost države v tovrstnih primerih na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. tako začrtan normativni okvir uresničevanja ustavno zajamčene človekove pravice do povračila škode, pa odpira vrsto dilem. Država lahko od sodnika zahteva povračilo izplačane odškodnine na temelju drugega odstavka 148. člena OZ, v kolikor je slednji škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Vendar gre izpostaviti, da je zastaralni rok za uveljavljanje regresnega zahtevka relativno kratek. Tako mora država zahtevati povračilo izplačane odškodnine v roku 6 mesecev, šteto od dneva izplačila le-te.

Ključne besede

26. člen Ustave Republike Slovenije;odškodninska odgovornost države za sodniške napake;pravnomočnost;protipravnost sodnikovega ravnanja;krivda;razmerje med krivdo in protipravnostjo;regres;neposredna odškodninska odgovornost sodnika.;

Podatki

Jezik:	Slovenski jezik
Leto izida:	2019
Tipologija:	2.09 - Magistrsko delo
Organizacija:	UM PF - Pravna fakulteta
Založnik:	E. Radanović]
UDK:	347.962:347.51(043.3)
COBISS:	5774379
Št. ogledov:	1439
Št. prenosov:	257
Ocena:	0 (0 glasov)
Metapodatki:

Ostali podatki

Sekundarni jezik:	Angleški jezik
Sekundarni naslov:	The judges´ liability for the judical misconduct and state liability for judges´actions (comparative aspect with croatian legal order)
Sekundarni povzetek:	Article 26 of the Constitution of the Republic of Slovenia stipulates that "everyone has the right to reparation for damage caused to him by a person or body in connection with the performance of a service or some other activity of a state body, a local authority or a holder of public authority. such a service or activity is performed". It is a constitutionally guaranteed right, which defines a general prohibition of the unlawful exercise of power. Thus, M. Bukovec recalls that the regime of State liability for damages is very complex, precisely because of the diversification of the provisions found in public and private law. In the light of the institute of State liability for damages, I began to attract the question of its responsibility for judicial errors. Thus, in my Master's thesis, I focused primarily on the issue of the unlawful conduct of the judge in relation to the issue of responsibility (guilt). In my opinion, the issue of liability for damages is one of the most serious issues of compensation law. I see the reason for this in the fact that in the case of a judge's liability, we find ourselves on a "difficult field" in fact, we are witnessing a collision between two constitutionally guaranteed rights. On the one hand, protection is the right to compensation for damage under article 26 of the URS and, on the other hand, guaranteeing the independence of judges. The state is responsible for the judges because they are state bodies, as all judges are elected by the National Assembly. Starting from the dicition of Article 26 of the URS, we see that the judge's unlawful conduct can also be the basis for the State's liability for damages. When complying with the legal standard, "unlawful conduct" arises from the nature of the judge's work. By doing so, I primarily have in mind the independence of the exercise of judicial office as an essential characteristic of the judge's work, and that any improper or misapplication of law in the decision-making process does not constitute unlawful conduct. It requires "something more", which means that in each concrete case it is particularly necessary to assess whether there has been a deliberate misinterpretation or non-use of a completely clear provision of the law. In addition, the view that any improper use of law per se constitutes unlawful conduct, too strictly. In the light of the above, we can conclude that in the case of judicial errors - in the context of assessing the unlawfulness of the judge's conduct - we do not derive from the general rule of the neminem laedere (as an essential element), but from the nature of the judge's work - that is, from the rules of the judicial service. Only with an unambiguous and clear breach of the latter, the basis for the claim for damages is established, when the judge deliberately and consciously violates the law and resigns from settled case-law. In legal theory and practice, we find a number of contradictory positions (dilemmas) regarding the legal nature of the state's responsibility, whether it is subjective or objective. This is how the position prevails - which is particularly evident from our judiciary, that the responsibility of the state is faulty. The state as a legal person is liable for damage caused by its authorities. The case-law assesses the State's liability for damages in such cases on the basis of the general principles of compensation law. the so-called normative framework for the realization of the constitutionally guaranteed human right to reparation is open to a series of dilemmas. The state may request compensation from the judge on the basis of the second paragraph of Article 148 of the OZ, if the damage was caused intentionally or through gross negligence. However, it should be pointed out that the limitation period for enforcing a recourse request is relatively short. Thus, the state must request compensation for the compensation paid within a period of 6 months, counted from the date of payment.
Sekundarne ključne besede:	Article 26 of the Constitution of the Republic of Slovenia;liability of the state for judicial errors;res judicata;unlawfulness of the judge's conduct;guilt;the relationship between guilt and unlawfulness;recourse;direct compensation liability of the judge.;
Vrsta dela (COBISS):	Magistrsko delo/naloga
Komentar na gradivo:	Univ. v Mariboru, Pravna fak.
Strani:	77 str.
ID:	11195765