Sekundarni povzetek: |
Enostranske arbitražne klavzule predstavljajo tip klavzul, ki dajejo eni izmed strank možnost izbire ali bo zasledoval svoje morebitne spore pred državnim sodiščem na eni strani in arbitražo na drugi. Druga stranka, ki jo ta klavzula obvezuje pa takšne možnosti ne bo imela, temveč bo način razreševanja spora v naprej določen. Prav iz takšne narave enostranskih arbitražnih klavzul se zastavlja vprašanje ali je takšen dogovor sporen? To sledi iz domneve da prav to neravnovesje med strankama, ki izvira iz takšnega določila lahko povzroči neenakopravnost strank. Problem neenakopravnosti je še posebej izpostavljen, ko ta vrsta dogovora nastane ne, da bi nasprotna stranka, ki je v slabši poziciji zaradi te klavzule, dobila karkoli v zameno v drugih določbah pogodbe. Razlaga kaj je v nasprotju z načelom enakopravnosti in hkrati javnim redom pa je zelo raznolika glede na pravni red držav. Namreč, obseg in interpretacija temeljnih načel, ki se lahko nanašajo na veljavnost in vpliv enostranskih arbitražnih klavzul, je odvisna prav od tega kako sodišča udejanjajo ta načela pri odločanju. Tako je prav ta interpretacija ključnega pomena, ko gre za države, katerih pravo ima odločilni pomen za priznanje in izvršitev odločbe, kot tudi pravo sedeža arbitraže. Razlog je mogoče najti v tem, da v primeru, ko je enostranska arbitražna klavzula v nasprotju z javnim redom katerekoli od teh držav obstaja možnost razveljavitve arbitražne odločbe ali zavrnitve priznanja in izvršitve tuje arbitražne odločbe. Tudi v primerih, ko rezultat nasprotja takšnih arbitražnih klavzul ne bo tako drastičen pa vedno obstaja možnost, da vsaj v predhodnih fazah uveljavljanja arbitražne klavzule, ki nasprotuje javnemu redu ene izmed zadevnih držav, volja strank ne bo upoštevana v celotnem obsegu. Poleg omenjenega se odpira tudi vprašanje možnosti zasledovanja nasprotnih tožb saj je mogoče podati razlago, da na eni strani v zvezi s tem ni soglasja stranke. Ker pa sodna praksa ni popolnoma opredeljena do vseh razsežnosti, ki nastanejo zaradi uporabe enostranskih arbitražnih klavzul, je potrebno analizirati ugotovitve s področja investicijske arbitraže. Namreč, v postopkih investicijske arbitraže se pokaže edinstvena situacija, ko so investitorji v določenih primerih upravičeni do arbitraže medtem, ko države gostiteljice pa takšne možnosti nimajo. Tako je moč videti, da nastane situacija podobna postopkom, ki nastanejo na podlagi enostranskih klavzul. V luči tega je mogoče izluščiti ugotovitve arbitražnih tribunalov investicijskih arbitraž, ki obravnavajo in tehtajo ista načela, ki so predmet tehtanja v zgoraj omenjenih sporih, predvsem implikacije načela enakopravnosti, soglasja strank, kakor tudi ugotovitve glede nasprotnih tožb. Čeprav se trgovinska arbitraža po naravi do neke mere razlikuje od investicijske, pa ta razlika ni takšna, da bi bile primerjave irelevantne. Prav nasprotno, podobnosti v luči obravnavanega problema so tako velike, da jih ni mogoče zanemariti. Glede na povedano je mogoče podati zaključek, da je tako veljavnost kot uporaba enostranskih klavzul zaznamovana z negotovostjo. Negotovost je za stranko, ki nima možnosti izbire, saj do začetka samega postopka ne more vedeti za katero vrsto razrešitve spora se bo odločila nasprotna stranka. Nadalje pa vedno obstaja dodatna negotovost za obe stranki ali in če, do kakšne mere, bo njun dogovor sploh realiziran v praksi. Zaradi prej navedenih razlogov namreč ni vedno mogoče z gotovostjo trditi, da bo dogovor dejansko realiziran, še posebej pa ne v kakšnem obsegu. Tako je v fazi sklepanja arbitražnega sporazuma potrebna izredna previdnost in natančnost, da se ta negotovost omeji kolikor je le mogoče. Za stranke je pomembno tudi tehtanje prednosti kot tudi možnih problemov, ki jih klavzula prinaša. |