Sekundarni povzetek: |
Epidemija virusa covid-19 je zaradi zaustavljanja javnega življenja in zapiranja šol močno vplivala na izvedbo celotnega pedagoškega procesa. Učitelji športa so bili postavljeni pred izziv, kako učne vsebine, ki jih sicer izvajajo v telovadnici, poučevati na daljavo. Namen naše raziskave je bil ugotoviti, kateri modeli poučevanja športa na daljavo so se med epidemijo izkazali kot najučinkovitejši, tj. z rezultatom visoke aktivnosti učencev kljub sodelovanju od doma. V proces pridobivanja podatkov smo vključili 33 na daljavo izvedenih učnih ur športa na predmetni stopnji, znotraj katerih je vsako učno uro šest učencev (tri deklice in trije dečki) nosilo merilnike pospeška (n = 198 učencev). Rezultati so pokazali, da se je kot najučinkovitejši model pojavljal obrnjen model poučevanja, pri katerem so učenci vnaprej dobili v pregled različne oblike učiteljevih videoposnetkov, nato pa na učni uri, ki je bila izvedena na daljavo, aktivno sodelovali pri izvedbah tudi s svojimi idejami. Statistično značilno manj učinkovita različica obrnjenega modela poučevanja je bila z vnaprej pripravljenimi interaktivnimi nalogami in igrami. Sledila sta ji kombinacija na daljavo izvedenih učnih oblik frontalnega poučevanja z delom po postajah in frontalno poučevanje. Kot najmanj učinkovito je bilo samostojno delo učencev po učiteljevih pripravljenih navodilih. Čeprav sta se oba obrnjena modela poučevanja izkazala kot najučinkovitejša glede intenzivnosti aktivnosti učencev med učnimi urami, ju je težko vpeljevati v prakso, saj načrtovanje in izpeljava zahtevata precej učiteljevega časa. |