magistrsko delo
Patricija Glavica (Avtor), Matjaž Tratnik (Mentor)

Povzetek

This master’s thesis systematically and in-depth examines the notion of self-defence, primarily through the ratione personae aspect and thus focuses on the possibility of its use against non-state actors. While the use of self-defence against non-state actors is not a new phenomenon in international law, it is nonetheless taking on new dimensions, particularly in the context of the fight against terrorism. The right to self-defence is one of the exceptions to the jus cogens prohibition of the use of force. It is an ‘inherent’ right, codified in Article 51 of the UN Charter and forming part of customary international law. According to the primary understanding, the right to self-defence had a State-centric approach, which was also continuously affirmed in the jurisprudence of the International Court of Justice. Consequently, a State could only use self-defence against a non-state actor if its actions were imputable to another State in whose territory defensive force was being used. However, especially after the 9/11 attack there have been tendencies to broaden the right to self-defence and allow its use even if the actions by a non-state actor are not attributable to a State under the current attributability standards. Due to the complexity of the right to self-defence it requires careful examination through different aspects and sources of international law. It can be observed that the opinions regarding the expansion of the right to self-defence are very different. Firstly, scholars have widely divergent views regarding the correct interpretation of Article 51 of the UN Charter under the rules of the VCLT. Secondly, in its previous judgements, the International Court of Justice has maintained the State-centric approach, while potentially allowing room for a more expansive approach to self-defence. Thirdly, States have since the 9/11 attack started to regularly invoke the right to self-defence when using extraterritorial force against non-state actors. However, the reactions of States relating to such use of force and the opinions of scholars regarding the implications of such State practice, are equivocal. Taking everything into consideration this master’s thesis concludes that neither Article 51 of the UN Charter nor customary international law allow the use of self-defence against non-state actors, whose actions are not attributable to a State. Although the right to self-defence is undoubtedly expanding, its scope is not yet fully crystallized.

Ključne besede

the right to self-defence;non-state actors;the prohibition of the use of force;terrorism;Article 51 of the Charter of the United Nations;extraterritorial use of force;jus ad bellum;Nicaragua case;attributability;

Podatki

Jezik: Angleški jezik
Leto izida:
Tipologija: 2.09 - Magistrsko delo
Organizacija: UM PF - Pravna fakulteta
Založnik: [P. Glavica]
UDK: 341.3:343.228(043.3)
COBISS: 163860227 Povezava se bo odprla v novem oknu
Št. ogledov: 13
Št. prenosov: 3
Ocena: 0 (0 glasov)
Metapodatki: JSON JSON-RDF JSON-LD TURTLE N-TRIPLES XML RDFA MICRODATA DC-XML DC-RDF RDF

Ostali podatki

Sekundarni jezik: Slovenski jezik
Sekundarni naslov: Možnosti uporabe samoobrambe proti nedržavnim akterjem
Sekundarni povzetek: Magistrsko delo sistematično in poglobljeno obravnava pravico do samoobrambe, predvsem z vidika ratione personae, in se osredotoča na možnosti uporabe samoobrambe proti nedržavnim akterjem. Čeprav uporaba samoobrambe proti nedržavnim akterjem ni nov pojav v mednarodnem javnem pravu, dobiva nove razsežnosti, predvsem v okviru boja proti terorizmu. Slednje je postalo zlasti razvidno po napadih 11. septembra 2001, ki so pretresli mednarodno skupnost in sprožili obsežne razprave o obsegu samoobrambe. Pravila jus ad bellum določajo, kdaj se lahko država zateče k uporabi sili in predstavljajo enega od temeljev mednarodnega javnega prava. Navedena pravila temeljijo na prepovedi uporabe sile, ki je bila prvič zapisana v Kellog-Briandovem paktu in je bila kasneje kodificirana v členu 2(4) Ustanovne listine ZN. Zaradi svoje pomembnosti ima prepoved uporabe sile status jus cogens in omejeno število izjem, med katere sodi tudi neodtujljiva pravica do samoobrambe, ki je kodificirana v členu 51 Ustanovne listine ZN in hkrati tvori del mednarodnega običajnega prava. V skladu s primarnim razumevanjem pravice do samoobrambe, je bila slednja omejena na meddržavne odnose, kar potrjuje tudi sodna praksa Meddržavnega sodišča. Slednje je pravico do samoobrambe prvič razlagalo v zadevi Nikaragva, v kateri je vzpostavilo temeljno pravilo, v skladu s katerim morajo biti za sklicevanje na pravico do samoobrambe napadi nedržavnih akterjev pripisljivi državi na podlagi testa učinkovitega nadzora (angl. effective control test). Toda zlasti po napadih na Združene države Amerike 11. septembra 2001 so se pojavile težnje po razširitvi pravice do samoobrambe in možnosti njene uporabe zoper napade nedržavnih akterjev, katerih dejanja niso pripisljiva drugi državi. Kompleksnost pravice do samoobrambe terja njeno analizo skozi različne vidike in vire mednarodnega javnega prava. Pri tem pa je mogoče opaziti, da so mnenja glede širitve pravice do samoobrambe zelo raznolika. Razhajanja se pojavijo že pri interpretaciji člena 51 Ustanovne listine ZN na podlagi pravil Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb. Nekateri zagovarjajo stališče, da odprta formulacija določbe dopušča možnost uporabe samoobrambe ne glede na avtorja napada. Drugi pa samoobrambo omejujejo zgolj na meddržavne odnose. Nadalje velja poudariti, da je Meddržavno sodišče v vseh dosedanjih odločitvah ohranjalo državocentričen pristop in hkrati tudi izkazalo nepripravljenost podati dokončen odgovor o možnosti razširjene uporabe samoobrambe proti nedržavnim akterjem. Navsezadnje pa je potrebno upoštevati, da se zaradi porasta mednarodnega terorizma države vedno pogosteje sklicujejo na pravico do samoobrambe v svojih protiterorističnih akcijah. Najbolj odmeven primer predstavljajo napadi na Združene države Amerike 11. septembra 2001, na katere so se slednje odzvale z vojaško operacijo v Afganistanu, ki je bila skoraj univerzalno mednarodno podprta. Le-tej pa so sledile še številne druge antiteroristične akcije s strani drugih držav, a je v zvezi z njimi mogoče opaziti zelo raznolika mnenja držav in mednarodnih organizacij ter tudi strokovnjakov glede njihovega vpliva na razvoj mednarodnega javnega prava. Pri tem se kot ključno poraja vprašanje, ali predstavljeni primeri prakse izkazujejo soglasje med vsemi članicami ZN glede razlage člena 51 Ustanovne listine ZN, ter, ali je praksa dovolj ustaljena in razširjena za namene mednarodnega običajnega prava. Upoštevajoč različne vidike magistrsko delo zaključuje, da niti člen 51 Ustanovne listine ZN niti mednarodno običajno pravo ne dovoljujeta uporabe samoobrambe proti nedržavnim akterjem, katerih dejanj ni mogoče pripisati državi. Čeprav se pravica do samoobrambe nedvomno širi, njen obseg vseeno še ni povsem izkristaliziran.
Sekundarne ključne besede: pravica do samoobrambe;nedržavni akterji;prepoved uporabe sile;terorizem;člen 51 Ustanovne listine ZN;ekstrateritorialna uporaba sile;jus ad bellum;Nikaragva proti ZDA;pripisljivost;Univerzitetna in visokošolska dela;
Vrsta dela (COBISS): Magistrsko delo/naloga
Komentar na gradivo: Univ. v Mariboru, Pravna fak.
Komentar vira: Sistemske zahteve: Acrobat reader
Sistemski komentar: Sistemske zahteve: Acrobat reader
Strani: 1 spletni vir (1 datoteka PDF (91 str.))
ID: 19859663