"Živeti je dobro, umreti je hudo"

vitalistično jedro Hribarjeve etike svetosti

Povzetek

Tine Hribar je v drugi polovici osemdesetih razvil prepoznavno interpretacijo Sofoklejeve Antigone, ki jo je leta 1991 predstavil v monografiji Tragična etika svetosti. V njej je osnoval izviren koncept svetega, na katerem je zgradil etiški sistem, ki je postal – predvsem zaradi odločnega zagovora t. i. posvečenosti umrlih – eden od gradnikov slovenskega spravnega projekta. Prispevek obravnava nekatere temeljne probleme, ki izvirajo iz Hribarjeve enigmatične opredelitve svetega kot ‚sveta samega v sebi‘ in skuša pokazati, da se v Hribarjevi izpeljavi posledic te opredelitve izgubi jasna razlika med bitjo in življenjem. Osrednja aporija Tragične etike svetosti je tesno prepletena tudi z drugimi problematičnimi dimenzijami tega dela, ki jih prispevek analizira: z neutemeljeno apropriacijo etiških značilnosti tradicij, od katerih se na načelni ravni distancira; z nereflektiranim razločevanjem med bivajočim in dejanjem v odnosu do svetega; in nenazadnje nepojasnjenim osciliranjem med vitalizmom in antigonskim idealom samožrtvovanja.

Ključne besede

Tragična etika svetosti;mit o Antigoni;sveto;vitalizem;

Podatki

Jezik:	Slovenski jezik
Leto izida:	2023
Tipologija:	1.02 - Pregledni znanstveni članek
Organizacija:	UL TEOF - Teološka fakulteta
UDK:	2-13:111Hribar T.
COBISS:	174649091
ISSN:	0006-5722
Št. ogledov:	11
Št. prenosov:	6
Ocena:	0 (0 glasov)
Metapodatki:

Ostali podatki

Sekundarni jezik:	Angleški jezik
Sekundarni naslov:	"Living is good, dying is bad"
Sekundarni povzetek:	In the second half of the 1980s, Tine Hribar developed a distinctive interpretation of Sophocles’s Antigone, which he presented in 1991 in the monograph Tragična etika svetosti (The tragical ethics of sacredness). Here he developed an original concept of the sacred, on which he built an ethical system that has become – particularly through its determined defense of the so-called sanctity of the dead – a cornerstone of the Slovene reconciliation project. This paper deals with some of the fundamental problems that stem from Hribar’s enigmatic definition of the sacred as “the world itself in itself,” showing that, in the conclusions Hribar draws from that definition, the clear distinction between being and life is lost. The central aporia of the Tragična etika svetosti is also closely intertwined with other problematic dimensions of the work that are analysed in the paper: the unfounded appropriation of the ethical characteristics of traditions from which he distances himself in principle; the unreflecting distinction between being and action in relation to the sacred; and not least, the unexplained oscillation between vitalism and Antigone’s ideal of selfsacrifice.
Sekundarne ključne besede:	Antigone myth;the sacred;vitalism;Hribar;Tine;1941-....;
Vrsta dela (COBISS):	Članek v reviji
Strani:	str. 269-280
Letnik:	ǂLetn. ǂ83
Zvezek:	ǂ[št.] ǂ2
Čas izdaje:	2023
DOI:	10.34291/BV2023/02/Kocijancic
ID:	25318227