ǂThe ǂsignificance of the phenomenon in Immanuel Kant’s and Edmund Husserl’s transcendental philosophy

Povzetek

Članek razpravlja o pojmu fenomena znotraj transcendentalne filozofije Immanuela Kanta in Edmunda Husserla, pri čemer izpostavlja zapletene povezave in divergence med njunima filozofskima okvirjema. Kantov transcendentalni idealizem, ki je zakoreninjen v apriornem védenju in pogojih človeškega spoznanja, zaznamuje pomemben premik glede na prejšnja racionalistična prepričanja o neempirični vednosti. S tem ko poudari fenomene kot poslednje objekte človeškega spoznanja in zatrdi, da so pogoji izkustva inherentni človeškemu umu, Kant predloži temeljno osnovo za kritično analizo razmerja med subjektivnostjo in objektivnostjo. V nasprotju s tem Husserlova transcendentalna fenomenologija vpelje metodični pristop za razkrivanje bistva zavesti in fenomenov. Osrednji pojem Husserlovega transcendentalnega idealizma je intencionalnost, ki služi kot most med zavestjo in objekti védenja. V nasprotju z metafizičnim idealizmom se Husserlov transcendentalni idealizem osredotoča na korelacijo med fenomeni in zavestjo in ne toliko na notranje kognitivne operacije. Članek sledi razvoju od Kantovega kritičnega idealizma do Husserlove transcendentalne fenomenologije in posebno pozornost podarja njunemu skupnemu poudarjanju fenomenov kot središčni točki človeškega spoznanja

Ključne besede

phenomenon;Kant;Husserl;transcendental idealism;human cognition;

Podatki

Jezik:	Angleški jezik
Leto izida:	2024
Tipologija:	1.01 - Izvirni znanstveni članek
UDK:	1 Kant I. / 1 Husserl E.
COBISS:	205035523
ISSN:	1318-3362
Št. ogledov:	56
Št. prenosov:	12
Ocena:	0 (0 glasov)
Metapodatki:

Ostali podatki

Sekundarni jezik:	Slovenski jezik
Sekundarni naslov:	Pomen fenomena v transcendentalni filozofiji Immanuela Kanta in Edmunda Husserla
Sekundarni povzetek:	Članek razpravlja o pojmu fenomena znotraj transcendentalne filozofije Immanuela Kanta in Edmunda Husserla, pri čemer izpostavlja zapletene povezave in divergence med njunima filozofskima okvirjema. Kantov transcendentalni idealizem, ki je zakoreninjen v apriornem védenju in pogojih človeškega spoznanja, zaznamuje pomemben premik glede na prejšnja racionalistična prepričanja o neempirični vednosti. S tem ko poudari fenomene kot poslednje objekte človeškega spoznanja in zatrdi, da so pogoji izkustva inherentni človeškemu umu, Kant predloži temeljno osnovo za kritično analizo razmerja med subjektivnostjo in objektivnostjo. V nasprotju s tem Husserlova transcendentalna fenomenologija vpelje metodični pristop za razkrivanje bistva zavesti in fenomenov. Osrednji pojem Husserlovega transcendentalnega idealizma je intencionalnost, ki služi kot most med zavestjo in objekti védenja. V nasprotju z metafizičnim idealizmom se Husserlov transcendentalni idealizem osredotoča na korelacijo med fenomeni in zavestjo in ne toliko na notranje kognitivne operacije. Članek sledi razvoju od Kantovega kritičnega idealizma do Husserlove transcendentalne fenomenologije in posebno pozornost podarja njunemu skupnemu poudarjanju fenomenov kot središčni točki človeškega spoznanja
Sekundarne ključne besede:	fenomen;Kant;Husserl;transcendentalni idealizem;človeško spoznanje;
Strani:	str. 27-47
Letnik:	ǂLetn. ǂ33
Zvezek:	ǂšt. ǂ128/129
Čas izdaje:	2024
DOI:	10.32022/PHI33.2024.128-129.2
ID:	25350651