Sekundarni povzetek: |
Nemešljivi tekočinski sistemi predstavljajo eden od temeljnih vidikov na področju kemijskega inženirstva in industrijskih procesov. V zadnjih desetletjih se je izkazalo, da je mrežna Boltzmannova metoda močno orodje za numerične simulacije dinamičnih fluidnih sistemov, še posebej modeliranje kompleksnih interakcij tekočin v večfaznih sistemih. Temelji na diskretizaciji fluidne domene v mrežno in uporabi Boltzmannove enačbe kot funkcije porazdelitve delcev fluida. Predvsem zaradi svoje zmožnosti zajemanja kako makroskopskega tako tudi mikroskopskega obnašanja, je zelo primerna za preučevanje zapletene dinamike nemešljivih tekočin, vključno z učinki površinske napetosti, viskoznosti in difuzije na stabilnost faz ter njihovo separacijo. Mrežna Boltzmannova metoda je v numerično simuliranje uvedla izjemen in inovativen pristop k nadzorovanju medfazne površine, zaradi česar je prednostna izbira v obravnavi segmentiranih tokov tekočin. V tem magistrskem delu je bil cilj raziskati parametre, ki prispevajo k segmentaciji dvofaznega toka tekočin modeliranega s pomočjo mrežne Bolzmannove metode.
Za režim segmentiranega toka je značilna tvorba segmentov praktično čiste dispergirane faze, ki jih je mogoče zaznati v kontinuirnem toku druge faze. Narava nemešljivih tekočin omogoča pojavo takšne separacije med tekočinami. Prisotnost segmentov vpliva na povečanje medfazne površine in s tem povečanje prenosa mase med fazami. Ta lastnost omogoča nadpovprečno kontrolo masnega prenosa v primerjavi z drugimi tokovnimi režimi kar je posebej izraženo v procesih kot je tekočinska ekstrakcija ali kemijske reakcije.
Za osnove raziskave je bil uporabljen mrežni Bolzmannov model razvit s strain J. Parkerja. Model je bil razvit na temeljnih principih termodinamike. Tekočinski tok poganjajo razlike v kemijskem potencialu z vključitvijo neodvisno obvladljivih parametrov, ki predstavljajo difuzijski koeficient, viskoznost in površinsko napetost. Pravilna interpretacija tistih parametrov je ključna za doseganje optimizacije delovanja sistema. Difuzija služi kot regulator prenosa mase med nemešljivimi fazami dokler se kemijsko ravnotežje ne doseže. Brez nadzora difuzije, zagotavljanje stabilnosti sistema ni izvedljivo, sak nenadzorovana difuzija lahko povzroči mešanje na medfazi, kjer se srečata dve tekočini. Prav tako ustrezna regulacija viskoznosti omogoča vpogled v gladkost toka in separacijo faz. Površinska energija, imenovana tudi medfazna napetost, uravnava interakcije na medfazi, kar zagotavlja natančnejši nadzor sistema z vidika koalescence in s tem tudi velikosti segmentov.
Poskusni del naloge je bil izveden na prevzeti kodi, ki temelji na omenjenem modelu. Sistem smo postavili v dvodimenzionalni mikrokanal kvadratne oblike z ustrezno prilagojenimi odbojnimi in periodičnimi robnimi pogoji. Ker model temelji na uporabi pristopa večkratnih relaksacijskih časov, je bil en del relaksacijskih časov prilagojen kot konstanta v skladu z navodili v analizi modela, pri čemer so ostali relaksacijski časi odvisni od vrednosti difuzijskega koeficienta in viskoznosti in so ostali kot spremenljivke. Za interpretacijo poskusa smo izbrali sistem metil dietilamina z vodo, katerega koeficiente aktivnosti smo ustrezno vključili s pomočjo Margulesove enačbe. Simuliranje dobljenih rezultatov je bilo izvedeno s uporabo orodja MatLab.
Prvi del poskusa je bil izveden s preučevanjem porazdelitve molskih deležev na desetih primerih. Vsak primer je sestavljen iz parametra za difuzijski koeficient in parametra za viskoznost. Najbolj natančni rezultati so bili pridobljeni za parametre, ki so bili definirani v območju predlaganem s strani razvijalcev modela. Drugi primeri so kljub temu uspešno zajeli teoretično napovedano obnašanje. Med desetimi primeri sta se dva izkazala za neustrezna za določen simulacijski model, ter iz tega razloga nista bila vključena v rezultate in obravnavo, medtem ko je eden pokazal turbulentne tendence in je bil izbran za nadaljnje raziskave. Uporaba Margulesove enačbe za napoved koeficientov aktivnosti komponent se je izkazala za primerljivo, z neznatno večjimi odstopanji v primeru nižje vsebnosti komponente v fazi kot v primeru večjih vsebnosti.
Drugi del poskusa je bil izveden na tri primera, ki so bili izbrani na podlagi rezultatov prvega dela. Ti trije primeri so bili podvrženi nadzoru hitrostnega profila in medfaze s prilagajanjem parametra površinske napetosti. Dva od treh primerov sta pokazala predvideno obnašanje s povečanjem površinske energije, medtem ko se je tisti, ki je v prvem delu pokazal težnje k turbulentnem obnašanju, izkazal v pogojih, ki niso bili primerni za razvoj stabilnega toka in doseganje ravnotežja.
Stopnja stabilizacije sistema je močno odvisna od ravnovesja med difuzijskim koeficientom, viskoznostjo in površinsko napetostjo. Prihodnje raziskave lahko vključujejo uvedbo temperature, tlaka, zunanjih polj, uporabo alternativnih metod za določanje aktivnostnega koeficienta in razširitev področja zanimanja na mešljive tekočine. |