Duša in sreča pri Aristotelu

diplomsko delo

Melisa Abdijanović (Avtor), Franci Zore (Mentor)

Povzetek

Diplomsko delo z naslovom »Duša in sreča pri Aristotelu: Pot k evdajmoniji skozi psihično popolnost« raziskuje Aristotelove koncepte duše in sreče, s poudarkom na poti k evdajmoniji skozi razvoj psihološke popolnosti. Na podlagi Nikomahove etike in De Anima (O duši) so analizirane temeljne sestavine duše, razmerje med razumom in strastmi ter način, kako krepostno delovanje vodi k doseganju najvišjega dobrega. Duša ni razumljena kot nekaj ločenega od telesa, temveč kot njegovo funkcionalno načelo, sreča pa kot uresničitev razumske dejavnosti v skladu s krepostjo. V sodobnem kontekstu Aristotelov etični projekt ostaja relevanten kot odgovor na površna pojmovanja sreče in kot poziv k globljemu notranjemu razvoju. Namen dela je pokazati, kako psihološka struktura človeka, vodena z razumom in krepostjo, tvori temelj resničnega in izpolnjenega življenja.

Ključne besede

antična filozofija;duša;sreča;evdajmonija;krepost;razum;psihološka popolnost.;diplomska dela;

Podatki

Jezik:	Slovenski jezik
Leto izida:	2025
Tipologija:	2.11 - Diplomsko delo
Organizacija:	UL FF - Filozofska fakulteta
Založnik:	[M. Abdijanović]
UDK:	128:17.023.34(043.2)
COBISS:	247513603
Št. ogledov:	92
Št. prenosov:	27
Ocena:	0 (0 glasov)
Metapodatki:

Ostali podatki

Sekundarni jezik:	Angleški jezik
Sekundarni naslov:	Soul and happiness in Aristotle: The path to eudaimonia through psychic perfection
Sekundarni povzetek:	Thesis entitled »Soul and happiness in Aristotle: The path to eudaimonia through psychic perfection« explores Aristotle's conception of the soul and happiness, focusing on the path to eudaimonia through the development of psychological perfection. Based on the Nicomachean Ethics and De Anima (On the Soul), the fundamental constituents of the soul, the relationship between reason and the passions, and the way in which virtuous action leads to the attainment of the highest good are analysed. The soul is understood not as something separate from the body but as its functional principle, and happiness as the realisation of rational activity in accordance with virtue. In the contemporary context, Aristotle's ethical project remains relevant as a response to superficial conceptions of happiness and as a call for a deeper inner development. The aim of this work is to show how the psychological structure of the human being, guided by reason and virtue, constitutes the foundation of a true and fulfilled life.
Sekundarne ključne besede:	ancient philosophy;soul;happiness;eudaimonia;virtue;reason;psychological perfection.;Aristotel;384-322 pr. n. št.;
Vrsta dela (COBISS):	Diplomsko delo/naloga
Študijski program:	0
Konec prepovedi (OpenAIRE):	1970-01-01
Komentar na gradivo:	Univ. v Ljubljani, Filozofska fak., Oddelek za filozofijo
Strani:	21 str.
ID:	26955640