diplomsko delo univerzitetnega študija
Povzetek
Diplomsko delo obravnava pravico do ugovora vesti v zakonodaji Republike Slovenije in sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in ga je mogoče razdeliti v 6 vsebinskih sklopov.
V uvodu je opredeljena preučevana tematika, zastavljeni so želeni cilji in delovne hipoteze. Navedene so tudi metode dela, ki so bile uporabljene.
Sledi drugi del, v katerem je ugovor vesti opredeljen kot pojem, ki pomeni pravico posameznika, da v določenih okoliščinah ter pod določenimi pogoji deluje v skladu s svojo vestjo in s tem krši družbeno sprejete pravne norme. V sklopu tega poglavja so navedeni tudi mednarodni pravni akti v katerih je zastopana pravica do ugovora vesti. Ugotovili smo, da velika večina le-teh pravico do ugovora vesti prepozna v okviru pravice do svobode mišljenja, vesti in vere.
V tretjem poglavju je preučena pravica do ugovora vesti v zakonodaji Republike Slovenije. Ustava ugovor vesti prepozna kot eno temeljnih človekovih pravic, ki jo splošno določi v 46. členu. Posebno pozornost nameni pravici do ugovora vesti vojaški dolžnosti v določbah 123. člena. Podrobnejšo ureditev, kdo, kdaj in pod katerimi pogoji se lahko sklicuje na to pravico, pa določajo zakoni. Edini področji, na katerih je ugovor vesti z zakonodajo dopusten, sta področji zdravstvene dejavnosti ter obvezne vojaške dolžnosti.
Četrti del se osredotoči na Evropsko konvencijo človekovih pravic ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Ugovor vesti je obravnavan na podlagi določb 9. člena ter b točke tretjega odstavka 4. člena Evropske konvencije. Predstavljene so odločitve sodišča s tega področja. Natančneje je opisan primer Bayatyan proti Armeniji, pri katerem je sodišče spremenilo dolgoletno prakso. Države članice, ki so imele prej glede prepoznavanja in urejanja svobode vesti popolnoma proste roke, morajo sedaj zadostiti določenim minimalnim standardom. Sledita primera odzivov dveh držav, Armenije in Turčije, ki sta bili že večkrat obsojeni pred Evropskim sodiščem.
V razpravi je zapisano razmišljanje o pravici do ugovora vesti v zakonodaji Republike Slovenije ter odločitvah Evropskega sodišča za človekove pravice. Iz primerov, ki jih je obravnavalo Evropsko sodišče, so izpostavljene posledice, ki lahko sledijo uveljavljanju pravice do ugovora vesti. Preverjene so na začetku raziskovanja postavljene hipoteze.
Nazadnje so navedeni uporabljeni viri in literatura.
Ključne besede
ugovor vesti;ustavno pravo;človekove pravice;Evropsko sodišče za človekove pravice;Slovenija;diplomske naloge;
Podatki
Jezik: |
Slovenski jezik |
Leto izida: |
2014 |
Tipologija: |
2.11 - Diplomsko delo |
Organizacija: |
UM FVV - Fakulteta za varnostne vede |
Založnik: |
K. Zorko] |
UDK: |
342.7(043.2) |
COBISS: |
2865898
|
Št. ogledov: |
5184 |
Št. prenosov: |
662 |
Ocena: |
0 (0 glasov) |
Metapodatki: |
|
Ostali podatki
Sekundarni jezik: |
Angleški jezik |
Sekundarni povzetek: |
The thesis deals with the right to conscientious objection in the legislation of the Republic of Slovenia and the jurisprudence of the European Court of Human Rights and can be divided into 6 topics.
The introduction defines the studied topic, the desired objectives, the working hypothesis and also the methods that were used are defined.
The second part includes the definition of the conscientious objection as a concept, which means the right of an individual in certain circumstances and under certain conditions to act in accordance with his conscience and thereby violate socially accepted legal norms. In this chapter are also given the international legal acts, which represent the right to conscientious objection. We have determined that the vast majority of them identify the right to conscientious objection in the context of the right to freedom of thought, conscience and religion.
The third chapter examines the right to conscientious objection in the legislation of the Republic of Slovenia. The Constitution recognizes the right of conscientious objection as a fundamental human right, which is generally defined in Article 46. Special attention is given to the right to conscientious objection to the military service under the provisions of Article 123. Detailed arrangements who, when and under what conditions may refer to this right are determined by law. The only areas in which conscientious objection is permitted by law are the areas of health care and compulsory military service.
The fourth part focuses on the European Convention of Human Rights and the case law of the European Court of Human Rights. Conscientious objection is dealt with under the provisions of Article 9 and point b of the third paragraph of Article 4 of the European Convention. Furthermore, the court decisions in this area are presented. More specifically described is an example of Bayatyan v. Armenia, in which the court changed the long-standing practice. Member States, which previously had completely free hands with regard to identification and regulation of freedom of conscience, must now meet certain minimum standards. Then follow the examples of responses of two countries, Armenia and Turkey, which have been repeatedly sentenced before the European Court.
The discussion includes thoughts about the right to conscientious objection in the legislation of the Republic of Slovenia and the decisions of the European Court of Human Rights. The cases addressed by the European Court of Justice highlight the consequences that may follow the exercise of the right to conscientious objection. At the end, the hypotheses from the beginning are verified.
Lastly, the sources and literature are indicated. |
URN: |
URN:SI:UM: |
Vrsta dela (COBISS): |
Diplomsko delo/naloga |
Komentar na gradivo: |
Univ. v Mariboru, Fak. za varnostne vede, Ljubljana |
Strani: |
48 str. |
ID: |
8730186 |