magistrsko delo
Klaudija Jelenko (Avtor), Zlatko Dežman (Mentor), Miha Šošić (Komentor)

Povzetek

Magistrsko delo je v celoti osredotočeno na kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (240. člen Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1), ki je v Kazenskem zakoniku Republike Slovenije uvrščeno med kazniva dejanja zoper gospodarstvo. Kot čisto gospodarsko kaznivo dejanje ščiti na eni strani gospodarstvo in premoženje gospodarske družbe, hkrati pa inkriminira dejanja storilca, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi dano zaupanje. Pred osamosvojitvijo Republike Slovenije smo kaznivo dejanje poznali v nekoliko drugačni obliki. Uvrščeno je bilo med kazniva dejanja zoper uradno dolžnost, kar pomeni, da je bilo lahko storjeno le s strani uradnih (kasneje pa tudi odgovornih) oseb. Po trenutni ureditvi je to kaznivo dejanje prav tako delictum proprium, vendar pa storilci niso uradne osebe, temveč osebe, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti storijo katerega izmed možnih izvršitvenih načinov (zlorabijo položaj, dano zaupanje, prekoračijo pravice ali opustijo dolžnosti, ki jih imajo na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla). V teoriji se obravnavano kaznivo dejanje velikokrat omenja kot »menedžerski delikt,« saj njegovi storilci običajno izhajajo iz vrst direktorjev, poslovodij, članov uprave,.. gospodarskih družb. Podobno ureditev je sprejel tudi zakonodajalec Republike Hrvaške z novim kazenskim zakonikom, ki je začel veljati 2013 in kateri je (podobno kot slovenski) kaznivo dejanje zlorabe zaupanja povzel po nemškem kaznivem dejanju »Untreue.« Bistvena razlika med obema ureditvama je v tem, da pri storilcu kaznivega dejanja po hrvaškem KZ zadostuje, da je podan eventualni naklep (enako kot po nemškem Untreue), pri nas pa eventualni naklep ne zadošča. Za obsodilno sodbo je potrebno dokazati, da je storilec ravnal z direktnim naklepom. Druga pomembna razlika je v tretjem členu 240. člena KZ-1, ki inkriminira tudi namen pridobitve nepremoženjske koristi in ga nov hrvaški KZ ne pozna. Največje težave sodišču v praski povzročajo primeri, ko so storilci kot nosilci določenih pooblastil hkrati tudi družbeniki gospodarske družbe, katere obstoj je zaradi kaznivega dejanja ogrožen. Ker so gospodarske družbe samostojne nosilke pravic in obveznosti in imajo kot pravne osebe svoje premoženje ločeno od premoženja družbenikov, se z njenim premoženjem ne sme razpolagati kot z lastnim. Družbeniki niso lastniki družb, temveč so le imetniki njenih deležev (delnic ali poslovnih deležev). Vendar pa sodna praksa pri takšnih nedovoljenih razpolaganjih dopušča izjeme. Protipravnost je namreč izključena, če je storilec za storitev tega kaznivega dejanja imel jasno in vnaprej dano soglasje vseh preostalih družbenikov. Prav tako se kot storilec tega kaznivega dejanja po stališču slovenske (ne pa tudi hrvaške) sodne prakse ne bo mogel obravnavati družbenik enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo. Takšno stališče je podprto z (ne preveč prepričljivim) argumentom, da bi v tem primeru bila oškodovanec in storilec kaznivega dejanja po 240. členu ena in ista oseba, kar pa pojmovno ni mogoče.

Ključne besede

kazensko pravo;gospodarsko kazensko pravo;gospodarska kriminaliteta;gospodarska kazniva dejanja;zloraba položaja ali zaupanja;gospodarska dejavnost;delictum proprium;namerni delikt;Untreue;izneverjanje;gospodarska družba;protipravnost razpolaganja družbenika;teorija soglasja;magistrska dela;

Podatki

Jezik: Slovenski jezik
Leto izida:
Tipologija: 2.09 - Magistrsko delo
Organizacija: UM PF - Pravna fakulteta
Založnik: [K. Jelenko]
UDK: 343(043.3)
COBISS: 5039403 Povezava se bo odprla v novem oknu
Št. ogledov: 5153
Št. prenosov: 1009
Ocena: 0 (0 glasov)
Metapodatki: JSON JSON-RDF JSON-LD TURTLE N-TRIPLES XML RDFA MICRODATA DC-XML DC-RDF RDF

Ostali podatki

Sekundarni jezik: Angleški jezik
Sekundarni naslov: THE CRIMINAL OFFENCE OF ABUSE OF POSITION OR TRUST IN BUSINESS ACTIVITY (ARTICLE 240 OF THE SLOVENIAN CRIMINAL CODE)
Sekundarni povzetek: Exclusion of evidence is a legal concept that originates from the Anglo-Saxon accusatory system and was developed by the US Supreme Court. The essence of this legal concept is, that it prevents illegally or unconstitutionally obtained evidence to be used in criminal proceedings. There are two main theoretical approach to the exclusion of evidence; the utilitarian approach and the principle based or absolute approach. Slovenia has an absolute exclusionary rule by law, which means that it is necessary that any evidence that has been obtained with the violation of human rights and fundamental freedoms must be removed from the case file and the court decision must not be based on such evidence. Slovenian jurisprudence has shown deviation from this principle using two methods of weighing. First method uses weighing between the constitutional right of the accused that has been violated and the constitutional right of the person who obtained the evidence thrugh such violation. Second method uses weighing between constitutional right of the accused that has been violated and public interest for effective prosecution, if evidience were obtained from the state authority with the violation of the constitutional right of the accused. Moreover, the case law shows deviation with the use of the four exceptions that ware developed by US Supreme Court, namely the good faith doctrine, the inevitable discovery doctrine, the independent source doctrine and purged taint doctrine.
Sekundarne ključne besede: Economic crime;economic criminal law;economic crimes;abuse of authority or trust;economic (business) activity;delictum proprium;intentional felony;Untreue;The abuse of trust (criminal offense by the Article 215 of the Criminal Code);the company;unlawfulness of power of disposal held by a partner;the theory of agreement.;
URN: URN:SI:UM:
Vrsta dela (COBISS): Magistrsko delo/naloga
Komentar na gradivo: Univ. v Mariboru, Pravna fak.
Strani: 78 f.
ID: 9128308