Pesnica Ljubka Šorli in njen Venec spominčic možu na grob v luči Prešernovega

Povzetek

Poetika Ljubke Šorli se pretežno zgleduje po oblikovnih vzorcih slovenskega pesniškega prvaka Franceta Prešerna, njen pesniški jezik pa izhaja iz preproste in melodične pesniške besede rojaka Simona Gregorčiča. Sonetni venec, ki ga je posvetila svojemu možu Lojzetu Bratužu, ne more skriti podobnosti s Prešernovo umetnino, posvečeno Juliji Primic. Ta podobnost ne vključuje samo zunanjih, formalnih sestavin, temveč obe pesnitvi povezujejo tri vodilne teme: ljubezen, narod in poezija, ki ima v Prešernovi pesnitvi isto vlogo kot pri Ljubki Šorli religija. V obeh primerih gre za idealiteto, ki omogoča izhod iz bivanjske stiske lirskega subjekta. Če je pri Prešernu njegovo narodnoozaveščevalno poslanstvo poudarjeno, je pri Šorlijevi prikrito; Prešeren je ubesedil pesem upanja, Ljubka Šorli pesem večnega in žalostnega spomina. Ne glede na pomembno razliko v slogovnem prijemu je v obeh pesnitvah temeljni odnos med lirskim subjektom in idealiteto izrazito disharmoničen.

Ključne besede

literarni kanon;klasičen pesniški izraz;sonetni venec;ljubezenska poezija;domoljubje;religiozna tematika;disharmonija;Šorli;Ljubka;1910-1993;Prešeren;France;1800-1849;Bratuž;Lojze;1902-1937;

Podatki

Jezik:	Slovenski jezik
Leto izida:	2010
Tipologija:	1.16 - Samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji
Organizacija:	UNG - Univerza v Novi Gorici
UDK:	821.163.6.09
COBISS:	4439291
Matična publikacija:	Ljubka Šorli (1910-1993)
Št. ogledov:	4168
Št. prenosov:	0
Ocena:	0 (0 glasov)
Metapodatki: