Arhitekturne poti h krščanski edinosti

Povzetek

Prispevek tematizira vlogo sakralne arhitekture v prizadevanjih Rimskokatoliške Cerkve za edinost kristjanov vsled jasne koncilske opredelitve istovetnosti krščanske umetnosti na eni strani in paradoksalnem pristajanju Cerkve na njeno prisotnost v večreligijskih prostorih na drugi. Smiselnost poskusa utemeljuje arhitekturi lastna iskrenost v odslikavi naročnikovih pogosto prikritih vrednostnih izhodišč, zaradi katere postanejo v arhitekturni umetnini njihovo čutnozaznavno obličje. V bogastvu dvatisočletnega, sicer po učinkovitosti spreminjajočega se sožitja med Cerkvijo in sakralno arhitekturo odkrivamo tako razločevalne kot tudi povezovalne momente, pri čemer se zdijo prvi izrazitejši. Nasproti potí priličenja krščanske sakralne arhitekture trendovski anemičnosti, ki izničuje njeno istovetnost, je postavljena pot globinskega samospoznavanja, na kateri se razkrije arhitekturna arhetipska matrica sakralnega. Slednja je skicozno predstavljena v zgodnjekrščanski arhitekturni interpretaciji, z namenom pokazati da le-ta ostaja ob kreativni gibkosti umetnikov eden izmed trdnih temeljev, na katerega je mogoče opreti prizadevanja za edinost.

Ključne besede

sakralna arhitektura;krščanska umetnost;arhetipi;edinost;ekumenizem;

Podatki

Jezik:	Slovenski jezik
Leto izida:	2013
Tipologija:	1.01 - Izvirni znanstveni članek
Organizacija:	UL TEOF - Teološka fakulteta
UDK:	726:27-675
COBISS:	6533978
ISSN:	2335-4127
Matična publikacija:	Edinost in dialog
Št. ogledov:	567
Št. prenosov:	272
Ocena:	0 (0 glasov)
Metapodatki:

Ostali podatki

Sekundarni jezik:	Angleški jezik
Sekundarni naslov:	Architectural paths to Christian unity
Sekundarni povzetek:	The article discusses the role of sacred architecture in the Roman Catholic Churchʼs efforts for Christian unity, following a clear Council definition of the identity of Christian art on one hand and paradoxical Churchʼs agreement to its presence in multi-religious spaces on the other. This attempt is justified by the architectural sincerity, reflecting the clientʼs frequently hidden starting values and making them a sensory-perceptual image of the architectural art. A rich, two-thousand-year-old coexistence of variable efficiency of the Church and its sacred architecture reveals both the distinguishing as well as connecting features, where the former appear to be more prominent. The path of deep self-realisation, which reveals the archetypal matrix of sacred architecture, opposes the path of the Christian sacred architecture adaptation to trendy anaemia, which undermines its identity. This matrix is sketchily presented in the early Christian architectural interpretation in order to show that it remains, besides the artistsʼ creative flexibility, one of the solid foundations of the striving for unity.
Sekundarne ključne besede:	architecture;sacred architecture;Christian art;archetype;unity;ecumenism;
URN:	URN:NBN:SI
Vrsta dela (COBISS):	Članek v reviji
Strani:	str. 41-57
Letnik:	ǂLetn. ǂ1 (68)
Zvezek:	ǂšt. ǂ1/2
Čas izdaje:	2013
ID:	11203462