magistrsko delo
Povzetek
V teoretičnem delu magistrskega dela smo predstavili faze normalnega poteka
požiranja in nevrološko kontrolo požiranja. V nadaljevanju obravnavamo pojav
disfagije – pogostost, možne vzroke, simptome in zaplete pri motnjah požiranja ter
dejavnike, ki lahko vplivajo na uspešno požiranje. Dotaknili smo se področja
diagnostike motenj požiranja s poudarkom na identifikaciji rizičnih pacientov,
rehabilitacije in timskega pristopa k obravnavi pacientov z motnjami požiranja.
Posebno smo izpostavili vlogo medicinskih sester in logopeda pri obravnavi motenj
požiranja ter poudarili vrednost sodelovanja med njimi. Izpostavili smo tuje in domače
raziskave, ki so že obravnavale ozaveščenost medicinskih sester o motnjah požiranja
ter predstavili ovire, s katerimi se srečujejo medicinske sestre pri obravnavi pacientov
z motnjami požiranja.
V empiričnem delu smo raziskovali ozaveščenost medicinskih sester o simptomih,
zapletih in ustrezni obravnavi pacientov z motnjami požiranja. Ker so medicinske
sestre s pacienti največ v stiku, poleg tega so tudi prisotne ob hranjenju pacientov, je
njihovo poznavanje motenj požiranja ključnega pomena. Osredotočili smo se na
iskanje statistično pomembnih razlik v poznavanju motenj požiranja med medicinskimi
sestrami, ki pogosto sodelujejo z logopedom, in medicinskimi sestrami, ki z logopedom
sodelujejo redkeje oziroma nikoli. Prav tako nas je zanimalo, ali obstajajo razlike med
medicinskimi sestrami, ki obravnavajo paciente z motnjami požiranja vsaj enkrat
mesečno in medicinskimi sestrami, ki se s to patologijo srečujejo redkeje. Kot zadnje
smo preverili razliko v ozaveščenosti o simptomih motenj požiranja med medicinskimi
sestrami, ki so zaposlene na oddelkih, kjer pogosto zdravijo paciente z motnjami
požiranja, in medicinskimi sestrami, zaposlenimi na oddelkih, kjer disfagija pri pacientih
ni prisotna v tolikšni meri.
Uporabili smo anonimni vprašalnik, ki je bil sestavljen na podlagi strokovne literature.
Zajemal je vprašanja, preko katerih smo dobili informacije o mestu zaposlitve
medicinske sestre, pogostosti obravnave pacientov z motnjami požiranja, udeležbe na
dodatnem izobraževanju glede disfagije, možnosti in pogostosti sodelovanja z
logopedom ter morebitno željo po dodatnem izobraževanju v obliki seminarjev ali
delavnic. Drugi del vprašalnika je preverjal ozaveščenost o simptomih, pravilni
obravnavi (položaji med hranjenjem, prilagoditve diete in procesa hranjenja) in zapletih
pri motnjah požiranja, kjer so udeleženci raziskave morali izbirati med ''da'', ''ne'' in ''ne
vem''. Rezultati so pokazali statistično pomembne razlike v poznavanju obravnave
pacientov z motnjami požiranja v prid medicinskim sestram, ki z logopedom redno
sodelujejo (P = 0,000). Prav tako se je statistično pomembna razlika (P = 0,028)
pokazala pri subjektivni oceni suverenosti pri obravnavi pacientov z motnjami
požiranja. Primerjava prepoznavanja zapletov in simptomov motenj požiranja je
pokazala določene statistične razlike pri dveh postavkah, vendar to ni predstavljajo
pomembne razlike glede skupne vsote pravilno prepoznanih simptomov in zapletov
motenj požiranja.
Medicinske sestre, ki se s pacienti z motnjami požiranja srečujejo vsaj enkrat mesečno,
niso pokazale pomembno večjega poznavanja motenj požiranja in njegove obravnave,
kot medicinske sestre, ki redkeje negujejo paciente z disfagijo. Prav tako ne obstaja
statistično pomembna razlika v poznavanju simptomov med medicinskimi sestrami,
zaposlenimi na oddelkih, kjer se s pacienti z motnjami požiranja pogosteje srečujejo,
in oddelki, kjer se z motnjami požiranja srečujejo redko ali nikoli. Se je pa med
skupinama pokazalo precej razlik, ki bi jih bilo vredno podrobneje raziskati na večjem
vzorcu.
Pridobljeni rezultati nakazujejo na pomembno vlogo logopeda pri ozaveščenosti
medicinskih sester o motnjah požiranja. Ugotovili smo, da pogostost obravnave
pacientov z motnjami požiranja ne vpliva na samo ozaveščenost medicinskih sester
toliko kot sodelovanje z logopedom. Poleg tega smo potrdili hipotezo, da medicinske
sestre, ki nimajo možnosti sodelovanja z logopedom, menijo, da bi jim sodelovanje z
logopedom pomagalo pri obravnavi pacientov z motnjami požiranja. Oba profila sta
ključna v obravnavi pacientov z motnjami požiranja, zato je njuno sodelovanje še toliko
bolj pomembno.
Ključne besede
motnje požiranja;simptomi;zapleti;obravnava motenj požiranja;
Podatki
| Jezik: |
Slovenski jezik |
| Leto izida: |
2020 |
| Tipologija: |
2.09 - Magistrsko delo |
| Organizacija: |
UL PEF - Pedagoška fakulteta |
| Založnik: |
[T. Komel] |
| UDK: |
616.32-008.1-056.264(043.2) |
| COBISS: |
41817859
|
| Št. ogledov: |
799 |
| Št. prenosov: |
181 |
| Ocena: |
0 (0 glasov) |
| Metapodatki: |
|
Ostali podatki
| Sekundarni jezik: |
Angleški jezik |
| Sekundarni naslov: |
Role of the speech and language therapist in raising nurses' awareness of swallowing disorders |
| Sekundarni povzetek: |
In the theoretical part of the master's thesis, we presented the phases of the normal
swallowing process and the neurological control of swallowing. We explained the
phenomenon of dysphagia – prevalence, possible causes, symptoms and
complications that occur in swallowing disorders as well as factors which can influence
successful swallowing. We touched on the diagnostic process of swallowing disorders,
focusing on the identification of patients at risk of acquiring dysphagia, the
rehabilitation and a team approach in treatment of patients with dysphagia. We brought
special attention to the role of nurses and speech and language pathologists in
treatment of dysphagia and highlighted the importance of cooperation between these
two profiles in treatment. We presented foreign and Slovene studies that explored
nurses' awareness of swallowing disorders and exhibited obstacles they face in
treatment of patients with dysphagia.
In the empirical part of the master's thesis, we studied nurses' awareness of symptoms,
complications and appropriate treatment of patients with dysphagia. As nurses have
the most direct contact with patients and are present at the feeding process, their
knowledge of swallowing disorders is of crucial importance. We focused on finding
statistically significant differences in the awareness of swallowing disorders between
those nurses who often cooperate with a speech and language pathologist and those
who do so only rarely or never. We were also interested in potential differences
between nurses who treat patients with dysphagia at least once per month and nurses
whose encounter with dysphagia is rarer. Lastly, we explored the difference in
awareness of dysphagia symptoms between those nurses who work in hospital
departments where dysphagia patients are treated often and those who work in
departments where dysphagia is less common.
An anonymous questionnaire was used, developed on the basis of scientific writings
and encompassing questions which gave information on the department of nurses'
employment, frequency of treating dysphagic patients, participation in additional
education in dysphagia treatment, the possibility and frequency of cooperation with a
speech and language pathologist and the willingness or desire of additional education
in form od seminars or workshops. The second part of the questionnaire examined
awareness of dysphagia symptoms, correct treatment (body position while feeding,
adjustment of diet and feeding process) and possible complications in swallowing
disorders. Participants were given the choice to answer with »yes«, »no« and
»maybe«. Statistically significant differences in knowledge of dysphagia treatment
were found in favor of nurses who regularly cooperate with a speech and language
pathologist (P=0,000). A statistically significant difference (P=0,028) was also found in
the subjective judgement of the ability and confidence in treatment of dysphagia
patients. The comparison of dysphagia symptoms and complications recognition
showed certain statistical differences in two items, which did not present an important
difference in the sum of correctly identified dysphagia symptoms and complications.
Nurses who encounter dysphagia patients at least once per month, in comparison with
nurses who rarely treat dysphagia patients, did not show significantly greater
knowledge of swallowing disorders and their treatment. We did not find a statistically
important difference in knowledge of dysphagia symptoms among nurses employed in
hospital departments that are more likely to treat swallowing disorders and that of
nurses employed in departments that rarely treat dysphagic patients. However, some
differences between the two groups did become apparent – exploring those further on
a larger sample would be of value.
Results point to the important role of a speech and language pathologist in nurses'
awareness of swallowing disorders. We have found that cooperation with a speech
and language pathologist affects nurses' awareness of swallowing disorders more than
frequency of dysphagia treatment. Additionally, we confirmed the hypothesis stating
that nurses not having the possibility of cooperation with a speech and language
pathologist believe such cooperation would aid them in treatment of dysphagic
patients. Both profiles are of key importance in treatment of dysphagic patients, which
makes the cooperation between them all the more important. |
| Sekundarne ključne besede: |
nurse;speech therapist;medicinska sestra;logoped; |
| Vrsta datoteke: |
application/pdf |
| Vrsta dela (COBISS): |
Magistrsko delo/naloga |
| Komentar na gradivo: |
Univ. v Ljubljani, Pedagoška fak., Logopedija in surdopedagogika |
| Strani: |
78 str. |
| ID: |
12241386 |