Sekundarni povzetek: |
Doktorska disertacija z naslovom Spodbujanje glasbene ustvarjalnosti v osnovni šoli (Fostering Musical Creatvity in Primary School) raziskuje uresničevanje in pomen glasbene ustvarjalnosti pri pouku glasbene kulture / glasbene umetnosti v osnovnošolskem izobraževanju v Črni gori in Sloveniji. Kontekst raziskave je bil določen na podlagi komparativne analize učnih načrtov, med katero so bile ugotovljene številne podobnosti obeh izobraževalnih sistemov. Najpomembnejši skupni značilnosti sta strukturna oblikovanost osnovnošolskega izobraževanja na tri vzgojno-izobraževalna obdobja in koncept glasbenega pouka s tremi temeljnimi glasbenimi dejavnostmi: izvajanjem, poslušanjem in ustvarjanjem.
Korenine teh podobnosti segajo v leto 2001, ko se je začela obsežna reforma izobraževalnega sistema v Črni gori, ki se je močno opirala na slovenske izkušnje. Implementacija postopnega prehoda z osemletne na devetletno osnovno šolo se je začela v šolskem letu 2004/2005. Metodologija oblikovanja učnega načrta za predmet Glasbena kultura v osnovni šoli je nastala v sodelovanju med črnogorskimi in slovenskimi strokovnjaki. Čeprav je ustvarjanje opredeljeno kot ena izmed dejavnosti v vseh prejšnjih predmetnih učnih načrtih predmeta Glasbena kultura (Predmetni program Muzička kultura, 2003, 2011, 2013, 2017), doslej še ni bilo izvedene raziskave o tem, v kolikšni meri je ta glasbena dejavnost zaživela v črnogorski osnovnošolski praksi. Raziskave o uresničevanju ustvarjanja kot glasbene dejavnosti v slovenskem splošnem šolstvu potekajo sporadično (e. g., Črčinovič Rozman, 2009; Oblak, 1987; Rotar Pance & Igličar, 2017), zato je ta tema še vedno pomembna in aktualna. Eden od glavnih ciljev disertacije je bil preučiti stališča in izkušnje učiteljev obeh držav o udejanjanju glasbene ustvarjalnosti pri pouku.
B. Oblak (1987) je v svoji disertaciji potrdila, da je spodbujanje glasbene ustvarjalnosti pomembno za otrokov ustvarjalni in celostni razvoj, pa tudi potrebo po nenehnem razvoju novih učnih metod. Z lastnim raziskovalnim delom je znanstveno utemeljila inovativne spremembe, ki so zaživele v slovenskem šolstvu skozi rezultate njenega eksperimentalnega pouka, ki je imel daljnosežen vpliv na razvoj glasbene pedagogike v Sloveniji. Od takrat do danes se v Sloveniji razvijajo učne metode, učbeniki in didaktična literatura, v katerih glasbena ustvarjalnost vzbuja veliko pozornosti. V zadnjem desetletju je glasbena ustvarjalnost v slovenskem splošnem šolstvu dobila pomembno oporo v Slovenski glasbeni olimpijadi (Rotar Pance, 2015, 2018; Rotar Pance & Igličar, 2017), manifestaciji, ki spodbuja glasbeno nadarjene učence k pridobivanju prvih skladateljskih izkušenj.
Teoretični del disertacije tvorijo štiri poglavja. Uvodnemu poglavju sledi poglavje z naslovom Explanation of creativity (sl. Razlaga ustvarjalnosti), ki vsebuje pregled interpretacij in opredelitev pojma ustvarjalnosti in sicer od zgodnjih mistifikacij do znanstvenih razprav, ki so intenzivno potekale od druge polovice dvajsetega stoletja do danes (e. g., Albert & Runco, 1999; Amabile, 1983, 1996, 2003; Csikszentmihalyi, 1990, 1996, 1999, 2006; Glăveanu, 2010; Glăveanu & Kaufman, 2019; Runco & Jaeger, 2012; Simonton, 1999; Sternberg, 1999, 2003). Predstavljene so najpomembnejše raziskave, razlage ustvarjalnega procesa in ustvarjalnega produkta ter načini, kako ustvarjalnost spodbujati v izobraževanju. Specifike ustvarjalnih procesov, ki sestavljajo glasbeno ustvarjalnost, so predstavljene v tretjem poglavju Explanations of musical creativity (Razlage glasbene ustvarjalnosti) s presekom multidisciplinarnih in interdisciplinarnih raziskav, predvsem na področju glasbene psihologije in glasbene pedagogike (e. g., Biasutti, 2012; Deliège & Wiggins, 2006; Gabora, 2016; Habe, 2010; Lehmann , Sloboda in Woody, 2007; Sloboda, 1985, 2001, 2005). Otroško glasbeno ustvarjanje ima posebne značilnosti, ki se odražajo na različne načine, kar je odvisno od otrokove starosti in glasbenih dražljajev, ki ga obdajajo. Otroci ne ustvarjajo iz nič (Chevalier, 1995). Znanstveniki so njihovo naravno potrebo po glasbenem izražanju preučevali od spontanih melodij, ki jih otroci ustvarjajo v zgodnjem otroštvu, do načinov ustvarjanja večjih glasbenih celot v srednjem in poznem otroštvu (Chevalier, 1995; Kratus, 1989,1995; Moog, 1976; Moorhead & Pond, 1941; Cloud, 1987, 2000, 2001; Reinhardt, 1990; Rotar Pance & Igličar, 2017; Swanwick & Tillman, 1986; Young, 2002). Sodobna glasbena pedagogika raziskuje glasbeno ustvarjalnost z novimi pristopi, ki posledično vodijo do izboljšav učnih načrtov (Burnard, 2006; Campbell, 2010; Hickey, 2009; Odena, 2016; Sundin, 2007; Webster, 2002). Podrobnejši pregled, v katerem so predstavljene nekatere najpomembnejše teorije, na primer konstruktivistična teorija v glasbeni vzgoji, je podan v četrtem poglavju Creativity in music education (Ustvarjalnost v glasbenem izobraževanju) (Abramo & Reyndols, 2015; Burnard & Murphy, 2017; Jordan & Carlile, 2013; Koutsoupidou, 2008; Oblak, 1987, 2000, 2001; Odena, 2016, Pesek, 1997; Rotar Pance, 2015, 2018; Sullivan & Willingham, 2002). Vsebina petega poglavja Music education in primary school (sl. Glasbena vzgoja v osnovni šoli) vključuje širši, evropski kontekst in specifične primerjalne analize učnih načrtov za predmeta Glasbena kultura v Črni gori (Predmetni program Muzička kultura, 2017) in Glasbena umetnost v Sloveniji (Učni načrt Glasbena vzgoja, 2011). Poglavje vsebuje tudi pregled interdisciplinarnih povezav, integrativnega poučevanja, uporabe sodobnih tehnologij in vloge učiteljev pri spodbujanju glasbene ustvarjalnosti.
Empirični del je sestavljen iz dveh delov, predstavljenih v šestem in sedmem poglavju. V šestem poglavju so predstavljeni rezultati deskriptivne in kavzalno neeksperimentalne empirične raziskave, v kateri smo preučevali stališča in izkušnje učiteljev o glasbeni ustvarjalnosti v osnovnih šolah v Črni gori in Sloveniji (N = 154). Kot raziskovalni inštrument je bil uporabljen anketni vprašalnik z ustreznimi merskimi karakteristikami. Raziskovalni rezultati so predstavljeni v treh sklopih: odnos učiteljev do glasbene ustvarjalnosti, načini uresničevanja glasbene ustvarjalnosti v praksi in učiteljeve kompetence. Rezultati so potrdili krovno hipotezo, da učitelji v svoji praksi namenjajo manj pozornosti ustvarjanju v primerjavi z izvajanjem in poslušanjem glasbe. Pokazali so, da slovenski učitelji uresničujejo več ustvarjalnih dejavnosti v glasbi kot črnogorski. Le-ti večino ustvarjalnih nalog uresničujejo skozi prenos glasbenih izkušenj in doživetij v druge medije (likovno izražanje, besedno izražanje). Oteževalni okoliščini, ki lahko vplivata na uresničevanje glasbene ustvarjalnosti pri pouku, sta za obe skupini anketirancev identični: nezadostno število ur in veliko število učencev v razredu. Slovenski učitelji so kot oteževalno okoliščino navajali tudi preobsežen učni načrt predmeta, črnogorski učitelji pa pomanjkanje didaktične literature in učnih sredstev ter nezainteresiranost učencev za ustvarjanje. Učitelji obeh držav menijo, da so učenci ustvarjalno najbolj produktivni v drugem triletju osnovne šole. Ob pregledu kompetenc črnogorskih in slovenskih učiteljev je bilo ugotovljeno, da visoko ocenjujejo lastno obvladanje vseh izvedbenih faz pri vodenju glasbenih ustvarjalnih dejavnosti, da se prepoznavajo kot ustvarjalne osebe in da v veliki meri udejanjajo glasbeno ustvarjalnost pri lastnih izvenšolskih dejavnostih. Črnogorski in slovenski učitelji menijo, da med študijem niso pridobili dovolj znanj in veščin na področju glasbene ustvarjalnosti. Slovenski učitelji so bolj zadovoljni kot črnogorski učitelji s programi stalnega strokovnega izpopolnjevanja. Slovenski učitelji ocenjujejo, da jim tovrstni programi omogočajo pridobitev potrebnih znanj in veščin na področju vodenja ustvarjalnih dejavnosti učencev.
Uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije je pri delu učiteljev prisotna na različne načine. Slovenski učitelji nimajo enotnega mnenja o tem, ali uporaba sodobne tehnologije spodbuja glasbeno ustvarjalnost učencev.
Raziskovalni rezultati omogočajo celovit pogled na glasbeni izobraževalni kontekst v osnovni šoli in odpirajo pot k nadaljnjim raziskavam. Nakazujejo tudi možnosti za spremembe in izboljšave tako učnih načrtov kot tudi programov za izobraževanje učiteljev glasbe. Izražajo tudi potrebo po zagotavljanju pogojev, ki bodo omogočili boljšo realizacijo ustvarjanja kot temeljne glasbene dejavnosti v osnovni šoli.
V sedmem poglavju je predstavljen drugi del empirične raziskave. Izveden je bil kot akcijska raziskava, ki je potekala v šolskem letu 2017/2018 v enem od petih razredov izbrane osnovne šole v Črni gori. Raziskava, v katero je bilo vključenih 30 učencev, je potekla v dveh ciklih. V sklopu raziskave je bilo izvedenih šestnajst ur pouka pri predmetu Glasbena kultura, pri katerih se je glasbena ustvarjalnost učencev spodbujala z različnimi dejavnostmi. Na osnovi kvalitativne analize podatkov so bile opredeljene naslednje kategorije: razumevanje glasbenega znanja, razvijanje glasbenih veščin, učenje skozi reševanje problemov, razvijanje kritičnega mišljenja, kolaborativna ustvarjalnost s podkategorijami vloga učitelja, motivacija in integrativno poučevanje. Pridobljeno znanje učencev se je gibalo od intuitivnega do konceptualnega (Kachub & Smith, 2009): Postopnost je bila dosežena z dejavnostmi, ki so otroku poznane (Burnard, 2006), kot sta oblikovanje gibov in raziskovanje instrumentov. Vključene so bile tudi kompleksnejše dejavnosti, npr. ustvarjanje zvočnih slik, oblikovanje melodije na dano besedilo in ustvarjanje javne predstave, za katero so učenci sami izbrali ustvarjalne produkte. V prvem ciklu akcijske raziskave sta bila raziskovalec in razredni učitelj usmerjena na ustvarjalni proces, ki ustreza kategoriji "mini c" ustvarjalnosti. V drugem ciklu je bil poudarek tudi na ustvarjalnem produktu, ki ga lahko štejemo za prehod k spodbujanju "male c" ustvarjalnosti (Kaufman & Beghetto, 2009). Predstavljeni raziskovalni rezultati spodbujajo implementacijo pristopov h glasbeni ustvarjalnosti v vsakdanjo pedagoško prakso ter vključitev novih učnih metod v pouk. Raziskava je pokazala, da pridobljeno znanje in razvoj glasbenih spretnosti pozitivno vplivata na uspešnost ustvarjalnega procesa, prav tako pa so povratne informacije učencev prispevale k boljšemu sodelovanju učitelja z učenci. V drugem ciklu je bil razviden razvoj kritičnega mišljenja pri učencih. Občasno integrativno poučevanje v kombinaciji z različnimi predmeti se je izkazalo kot učinkovita oblika pouka, ki pozitivno vpliva na motivacijo učencev in učiteljev, vključenih v integrativno poučevanje. Tak pristop omogoča premostitev siceršnje časovne omejitve pouka na 45 minut, kar pogosto ni dovolj za prehod skozi vse faze ustvarjalnega procesa. Integrativno poučevanje nikakor ne sme biti prevladujoče v zvezi z ločeno realizacijo pouka glasbe. To je le ena izmed oblik, ki se uporablja, kadar integracija vodi v širitev že pridobljenega glasbenega znanja in spodbuja konstruktivistični in holistični način učenja. Manifestiranje glasbene izkušnje z umetniškimi sredstvi je pokazalo, da učenci ustvarjajo likovne upodobitve predvajane glasbe tako, da v njih lahko opazimo glasbeni pomen. Glasba je kot stimulus spodbudila likovno ustvarjalnost učencev pri kreiranju abstraktnih in polikromnih izdelkov.
Na začetku in na koncu raziskave je bil uporabljen Webstrov test Merjenje kreativnega mišljenja v glasbi (en. Measure of Creative Thinking in Music, MCTM – II, 1994), ki meri štiri faktorje kreativnega mišljenja v glasbi: glasbeno ekstenzivnost (GE), glasbeno fleksibilnost (GF), glasbeno originalnost (GO) in glasbeno sintakso (GS). Rezultati meritev so pokazali, da so učenci, spodbujeni h glasbenemu ustvarjanju, znatno napredovali pri treh faktorjih od štirih: najbolj v glasbeni fleksibilnosti (GF), nato v glasbeni sintaksi (GS) in nekoliko manj v glasbeni originalnosti (GO). |