Eastern, Western or non-aligned modernism

ǂthe ǂcase of Yugoslavia

Povzetek

This article reviews the definitions used to describe the art produced in socialist Yugoslavia in the post-World War II period until the collapse of the state in 1991. For almost two decades after the fall of the Iron Curtain, the consensus to define this art as “Eastern” did not seem problematic. In the last two decades, however, there have been repeated pleas for a more precise definition, one that is said to derive from the specific socio-political order of Yugoslavia in comparison to other communist countries of the Eastern Bloc. The question arises whether and how the non-aligned, anticolonialist and anti-imperialist politics of this multinational and culturally diverse country, which took a leading role in the political movement of the non-aligned countries, manifested itself in its art system. With its policy of non-alignment, Yugoslavia gained political prestige and strengthened economic cooperation, but in the cultural sphere its strategies for self-expression on the international stage were not so clearly defined. With exhibitions of popular and naive art, Yugoslavia emphasised the aspect of young, non-elitist socialist art in a multicultural society created by the people and for the people. At the same time, by gradually turning away from socialist realism and toward Western modernism and abstract art, it presented itself as a non-(Eastern) bloc country that allowed the same artistic freedom as Western democracies. The event that most closely conformed to the concept of non-aligned modernism was the Ljubljana Biennial of Graphic Arts, founded in 1955. Through its inclusive policy, which included countries from the West, the East, and the Global South and allowed both national and individual applications, the Biennial helped consolidate the idea of non-alignment. The second, more concrete result was the promotion of postcolonial collecting, which presented the artistic production of Third World countries in museums of non-European cultures and art galleries rather than in ethnographic museums. It can be noted that the Non-Aligned Movement did not lead to the elaboration of art programmes and manifestos that would have undermined the Western canon of art through the development of a socialist globalism, but it did form a set of fundamental elements

Ključne besede

Non-Aligned Movement;socialist modernism;cultural policy;cultural exchange;Yugoslav art;

Podatki

Jezik:	Angleški jezik
Leto izida:	2023
Tipologija:	1.16 - Samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji
Organizacija:	UL ALUO - Akademija za likovno umetnost in oblikovanje
UDK:	7.01:7.036(497.1)
COBISS:	164203267
Št. ogledov:	1092
Št. prenosov:	45
Ocena:	0 (0 glasov)
Metapodatki:

Ostali podatki

Sekundarni jezik:	Slovenski jezik
Sekundarni naslov:	Vzhodni, zahodni ali neuvrščeni modernizem?
Sekundarni povzetek:	V članku so zbrane opredelitve, ki so se uveljavile za označevanje umetnosti, ki je od druge svetovne vojne pa do razpada države leta 1991 nastajala v socialistični Jugoslaviji. Skoraj celi dve desetletji po padcu železne zavese se pristajanje na definicijo te umetnosti kot vzhodne umetnosti ni zdelo problematično. V zadnjih dveh desetletjih pa se je začel proces zavzemanja za njeno natančnejšo opredelitev, kar naj bi bilo posledica specifičnosti družbenopolitične ureditve v primerjavi z ostalimi komunističnimi državami vzhodnega bloka. Vprašanje, ki si ga postavljamo, je, ali in kako se je neblokovska, antikolonialistična in protiimperialistična politika te večnacionalne in kulturno raznolike države, ki je bila tudi vodilna v političnem gibanju neuvrščenih, odrazila v njenem umetnostnem sistemu. Z neuvrščeno politiko si je Jugoslavija pridobivala politični ugled, krepila je gospodarsko sodelovanje, na kulturnem področju pa njene strategije samoprikazovanja v mednarodnem prostoru niso bile tako jasno definirane. Z razstavami ljudske in naivne umetnosti je poudarjala vidik mlade neelitistične socialistične umetnosti v večkulturni družbi, ki nastaja med ljudstvom in je ljudstvu namenjena. Obenem se je s postopnim odmikom od socialističnega realizma, sprejemanjem modernizma zahodnega tipa in abstraktne umetnosti prikazovala kot izven(vzhodno)blokovska država, ki dopušča umetniško svobodo tako kot zahodne demokracije. Prireditev, ki se je najbolj približala pojmu neuvrščenega modernizma, je bil Ljubljanski grafični bienale, ustanovljen leta 1955. Z inkluzivno politiko, vključevanjem zahodnih, vzhodnih držav in držav globalnega juga ter dopuščanjem tudi individualnih poleg nacionalnih prijav je pomagal utrjevati idejo neuvrščenosti. Drugi oprijemljivejši rezultat je bila spodbuda postkolonialnemu zbirateljstvu, ki je afirmativno predstavljalo umetniško produkcijo dežel tretjega sveta ne v etnografskih, temveč v muzejih neevropskih kultur in umetnostnih galerijah. Ugotavljamo, da gibanje neuvrščenih ni spodbudilo pisanja umetnostnih programov in manifestov, ki bi z razvijanjem socialističnega globalizma spodkopali zahodni kanon v umetnosti, je pa oblikovalo mnoge nastavke, ki so dobra osnova za razumevanje geopolitičnih razmerij v umetnosti danes.
Sekundarne ključne besede:	neuvrščeni modernizem;socialistični modernizem;jugoslovanska kulturna politika;jugoslovanska identiteta;umetnost globalnega juga;
Vrsta dela (COBISS):	Drugo
Strani:	Str. 41-57, 251-252, 260-261
DOI:	10.51938/9789612971427
ID:	19929348