| Sekundarni povzetek: |
Inkluzivna vzgoja in izobraževanje omogočata vključenost, participacijo in uspešnost vseh otrok, tudi tistih s specifičnimi učnimi težavami. Otroci s tovrstnimi težavami so raznolika skupina otrok z raznolikimi primanjkljaji, s posebnimi potrebami ter z močnimi področji in uzakonjeno pravico do kontinuuma programov pomoči in podpore. So pogosto diskriminirani, saj kljub povprečnim in nadpovprečnim intelektualnim sposobnostim dosegajo nizke izobraževalne dosežke in so tudi socialno slabše vključeni. Analiza možnosti in ovir na področju specifičnih učnih težav je bila izvedena s pomočjo Ballovega modela (1994). V prispevku so analizirani dejavniki in pogoji v kontekstu vpliva na inkluzivno politiko, kontekstu oblikovanja zakonodaje in v kontekstu prakse. Kontekst vpliva politike in kontekst oblikovanja zakonodaje omogočata osnovne pogoje za inkluzivno vzgojo in izobraževanje otrok s specifičnimi učnimi težavami. V kontekstu vpliva na inkluzivno politiko za otroke s specifičnimi učnimi težavami je predstavljen sistematičen pristop k oblikovanju politike in razvoju pogojev za njeno uresničevanje v praksi. V kontekstu oblikovanja zakonodaje pa je predstavljen vpliv strokovne javnosti na uzakonitev pravic otrok s težjimi specifičnimi učnimi težavami. Ovire in možnosti za uresničevanje inkluzije v praksi so prikazane v kontekstu prakse. Zgodnje odkrivanje in diagnosticiranje močnih področij, primanjkljajev in posebnih potreb ter povečevanje intenzivnosti obravnave skladno s posebnimi potrebami otrok s specifičnimi učnimi težavami bi pomembno vplivali na učinkovitost vzgojno-izobraževalnega procesa. Ovire, ki primarno niso materialne narave, so prisotne v tistih šolah, ki ne uresničujejo petstopenjskega modela odziva na obravnavo, ki omogoča otrokom s specifičnimi učnimi težavami kontinuum diagnostičnega ocenjevanja, učinkovitih prilagoditev in oblik pomoči s pomočjo timskega soustvarjanja rešitev. Pomembni vzroki za neugodno stanje so: stališča strokovnih delavcev do posebnih potreb otrok, skromno znanje s področja specifičnih učnih težav ter premalo timskega reševanja izzivov in partnerskega odnosa med strokovnimi delavci, starši in otroki. Spremembe lahko pričakujemo od novosti pri izobraževanju prihodnjih učiteljev in pozitivnih primerov učinkovite obravnave otrok s specifičnimi učnimi težavami v praksi. S sistemskim in sistematičnim delovanjem bi lahko dosegli pogoje za razvoj inkluzivne obravnave otrok s specifičnimi učnimi težavami. |