Sekundarni povzetek: |
Disertacija opisuje probleme metajezika in posebnosti jezikoslovne terminologije. Posebna pozornost je posvečena avtonimiji, ki ima v metajeziku osrednjo vlogo.
Predstavljena sta življenje in delo Eugena Wüsterja, utemeljitelja tradicionalne terminologije, ter osnovna izhodišča njegovega pristopa k terminologiji. Tradicionalna terminologija je kritično ocenjena; pokazana je njena nezmožnost opisa jezikoslovne terminologije: tradicionalna terminologija nima teoretičnega aparata, ki bi omogočal opis, njena semantika temelji na klasični definiciji, ki je v številnih primerih ni mogoče oblikovati, kar pomeni, da tradicionalna terminologija ne zmore pojasniti, kako potekata prevajanje terminov in primerjava pojmov med različnimi pojmovnimi sistemi.
Na vzorcu 50 temeljnih jezikoslovnih terminov iz 19 slovnic iz 18., 19. in 20. stoletja je bilo preverjeno, kako se je razvijala slovenska jezikoslovna terminologija in kdo je pri tem odigral najpomembnejšo vlogo. Raziskava je pokazala, da je daleč najpomembnejši prispevek k slovenski jezikoslovni terminologiji naredil Anton Janežič: uvedel je 27 terminov (v obeh svojih slovnicah, iz 1854. in 1863. leta), kar predstavlja 54 % izmed 50 terminov, ki jih je ohranil Breznik.
Disertacija vsebuje tudi nekaj opažanj o semantiki jezikoslovnih terminov.
Znanstvena relevantnost disertacije je v njeni kritični oceni tradicionalne terminologije; rezultati kažejo, da je tradicionalna terminologija s teoretičnega vidika problematična. Potrebna bi bila nova teorija terminologije, ki bo zmogla pojasniti, kako potekata prevajanje terminov in diahrona pojmovna sprememba. Znanstvena relevantnost rezultatov v zvezi z drugim raziskovalnim ciljem (določanje prispevkov posameznih slovničarjev k razvoju slovenske jezikoslovne terminologije) pa je predlog modela raziskave, ki bi se lahko uporabljal za merjenje vpliva posameznega avtorja na vpeljavo novih terminov. |