doktorska disertacija
Cvetka Rezar (Avtor), Marko Jesenšek (Mentor)

Povzetek

Doktorska disertacija obravnava konstruktivno vlogo Slomškovega pridižnega jezika pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika. V zgodovinsko-razvojnem pregledu avtorica ob besedilih oznanjevalne jezikovne zvrsti, ki v razvoju izkazujejo najvišjo stopnjo kultiviranosti, obravnava jezikovni razvoj oziroma preobrazbo knjižne norme od Trubarja do Slomška, in s tem najprej dokazuje, da se je slovenski knjižni jezik normativno razvijal in oblikoval ob pridižnem jeziku, ki je odločilno vplival na normo in predpis osrednje- in vzhodnoslovenskega knjižnega jezika. Z raziskavo avtorica tudi potrjuje, da je pridižni jezik živ, govorjeni slovenski jezik, v katerem se po Trubarjevem vzoru normiranja osrednjeslovenskega knjižnega jezika narečne značilnosti pokrajine združujejo v kultiviran knjižni sistem. Pridižni jezik je poleg tega dokaz za obstoj pokrajinskih knjižnih različic. Hkrati se v njem slovenska jezikovna tradicija nadgrajuje s sodobnimi jezikovnimi dogajanji, to pa se povezuje v zanesljivo in trdno jezikovno normo ter predpis. V pridižnem jeziku namreč pride do soočanja pisne tradicije in govorne podobe jezika, v njem se tudi uresniči puristična strukturna preobrazba slovenskega knjižnega jezika, s čimer pridižni jezik odpira pot jezikovnemu poenotenju in trdni jezikovni normativnosti. Doktorska disertacija z razvojnim pregledom slovenskega pridižnega jezika predstavlja temelj za vrednotenje Slomškovega izvirnega deleža pri oblikovanju knjižnega jezika in njegovih presežkov stilne ubeseditve. Avtorica tako v nadaljevanju najprej opozori na Slomškova splošna prizadevanja za slovenski jezik in na njegov jezikovni nazor, kot ga je izkazoval bodisi v jezikovnem načrtovanju bodisi v praktičnih pogledih na jezik, uresničenih v slovnici Inbegriff der slowenischen Sprache für Ingeborne in v govorniškem priročniku Vaje cerkvene zgovornosti. Avtorica nato s predstavitvijo Slomškovega pridigarstva, njegovega pridižnega opusa, njegovih teoretičnih pridižnih izhodišč, korpusa izbranih diplomatično prepisanih rokopisnih pridig in njihovih značilnosti, bodisi zgradbenih bodisi slogovno ubeseditvenih preide na osrednji del obravnave doktorske teme. V osrednjem delu disertacije sledi jezikovna in slogovna analiza Slomškovega pridižnega jezika in njegova umestitev v razvojni lok slovenskega pridigarstva, zlasti glede na pomen, ki ga je Slomškova pridiga imela pri oblikovanju enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja. S tem dokazuje, da je Slomšek sledil Kopitarjevemu jezikovnemu konceptu in ohranjal jezikovno tradicijo, ljudski jezik, ki ga je nadgradil v trden knjižni sistem. Zato je pomemben element v kontinuiteti jezikovnega razvoja od Trubarja. Poleg tega avtorica na podlagi glasoslovno-oblikoslovnih značilnosti dokazuje, da je bil Slomšek pomemben zagovornik poenotenja slovenskega jezika ne le v teoretičnih izhodiščih, temveč tudi v jeziku svojih pridig, saj je v izbiri jezikovnih različic zavestno sledil osrednjeslovenskemu tipu jezika in ga soočal z značilnostmi svojega jezikovnega prostora. Primerjalni pregled oblikoslovnih značilnosti potrjuje, da ni dosledno sledil oblikam, ki jih je predstavil v svoji rokopisni slovnici, v celoti ni sprejemal niti Metelkovega središčno slovenskega knjižnega sistema, čeprav je bil zanj sprejemljivejši od Kopitarjevega, niti Dajnkovega vzhodnoštajerskega, temveč je sledil Murkovim jezikovno sistemskim rešitvam, ki so na podlagi razvojno-zgodovinsko utemeljene variantnosti kompromisno nakazovale pot sprejemanja novih oblik, ki jih je kot zagovornik poenotenja sprejemal v svoje pridige, čeprav še ne povsem dosledno.

Ključne besede

disertacije;slovenščina;zgodovina jezika;osrednjeslovenski knjižni jezik;vzhodnoslovenski knjižni jezik;pridige;jezikovna analiza;jezikovna norma;slogovna analiza;umetnostni jezik;pridižni jezik;diplomatični prepis;korpusni pristop;digitalna humanistika;Slomšek;Anton Martin;1800-1862;Trubar;Primož;1508-1586;Kastelec;Matija;1620-1688;Rogerij Ljubljanski;1667-1728;Basar;Jernej;1683-1738;Gutsman;Ožbalt;1727-1790;Pohlin;Marko;1735-1801;Japelj;Jurij;1744-1807;Škrbinc;Paškal;1780-1824;Baraga;Friderik Irenej;1797-1868;Krempl;Anton;1790-1845;Borovnjak;Jožef;1826-1909;

Podatki

Jezik: Slovenski jezik
Leto izida:
Tipologija: 2.08 - Doktorska disertacija
Organizacija: UM FF - Filozofska fakulteta
Založnik: C. Rezar]
UDK: 811.163.6'36'38:27-475Slomšek A. M.(043.3)
COBISS: 24455688 Povezava se bo odprla v novem oknu
Št. ogledov: 1382
Št. prenosov: 257
Ocena: 0 (0 glasov)
Metapodatki: JSON JSON-RDF JSON-LD TURTLE N-TRIPLES XML RDFA MICRODATA DC-XML DC-RDF RDF

Ostali podatki

Sekundarni jezik: Angleški jezik
Sekundarni naslov: Normative and stylistic attributes of Slomšek's sermons
Sekundarni povzetek: Doctoral thesis with its scientific critical evaluation discusses the constructive role of Slomšek's language of sermons in forming the Slovene literary language. Alongside the texts of announcing literary form, which in the development show the highest level of cultivatedness, the author in the historic developmental overview discusses the language development or the transformation of the literary norm from Trubar to Slomšek, and with this at first proves that the Slovene literary language developed normatively and formed alongside the language of sermons, which had a decisive influence on the norm and regulation of the Central and Eastern Slovene literary language. With the research the author confirms that the language of sermons is a living, spoken Slovene language in which by Trubar's model of norming the Central Slovene literary language, the dialectal characteristics of the region combine in a cultivated literary system. The language of sermons is also proof for the existence of regional literary versions. At the same time, in it the Slovene language tradition upgrades itself with modern linguistic events, and this connects into a reliable and solid linguistic norm and regulation. In the language of sermons, it comes to a confrontation between the written tradition and the spoken image of the language, in which it also realises the puristic structural transformation of the Slovene literary language, with which the language of sermons opens the path to linguistic uniformity and solid linguistic normativity. The doctoral thesis therefore presents the basis for evaluation of Slomšek's original part in forming of the literary language and its surpluses of the stylistic verbalisation with development overview of the Slovene language of sermons. Thus the author first points to Slomšek's general endeavour for the Slovene language and to his linguistic view, as he expressed it either in linguistic planning either in practical views on the language, realised in the grammar book Inbegriff der slowenischen Sprache für Ingeborne and in the rethoric manual Vaje cerkvene zgovornosti. Then the author by presenting Slomšek's preaching, his sermon opus, his theoretical bases for sermons, corpus of diplomatically copied manuscripts of sermons and their characteristics, either structurally or stylistically verbalised moves into the main part of the discussion of the doctoral topic. The main part of the thesis contains a linguistic and stylistic analysis of Slomšek's language of sermons and its placement in the development arch of Slovene sermons, especially according to the meaning which Slomšek's sermon had in forming a uniform Slovene literary language in the middle of the 19th century. This proves that Slomšek followed Kopitar's linguistic concept and maintained linguistic tradition, people's language which he upgraded to a solid literary system. Thus, it is an important element in the continuity of the linguistic development since Trubar. On the basis of phonetic morphological characteristics the author also proves that Slomšek was an important advocate of uniforming the Slovene languages not only in theoretical standpoints but also in the language of his sermons, because in choosing linguistic variations he consciously followed the Central Slovene type of language and presented it to the features of his linguistic space. The comparative overview of morphological characteristics confirms that he did not consistently follow the forms he presented in his grammar manuscript, he did not even wholly accept the Metelko's Central Slovene literary system, although it was more acceptable for him than Kopitar's, not even Danjko's Eastern Styrian, but he followed Murko's linguistic system solutions which have, on the basis of developmental historically valid versions, compromisingly implied the path of accepting new forms which he as an advocate of uniformity accepted into his sermons although not yet entirely consistently.
Sekundarne ključne besede: dissertations;Slovene language;history of language;Central Slovene literary language;Eastern Slovene literary language;sermons;linguistic analysis;linguistic norm;stylistic analysis;artistic language;language of sermons;diplomatic transcript;corpus approach;digital humanities;
URN: URN:SI:UM:
Vrsta dela (COBISS): Doktorsko delo/naloga
Komentar na gradivo: Univ. v Mariboru, Filozofska fak., Oddelek za slovanske jezike in književnosti
Strani: 430 str., LVIII str. pril.
ID: 10960382